V zadnjem času je vse več inšpekcijskih pregledov nefinančnih podjetij, v katerih se preverja, ali ta podjetja spoštujejo pravila preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma predvsem na področju pregleda različnih strank in analiz tveganj v zvezi z njimi. Kot pojasnjuje naš sogovornik Andraž Trtnik, preko 80 % prijav opravi bančni sektor, ostalo pa vsi ostali tipi zavezancev, ki so dolžni izvajati ukrepe za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Teh ni malo in med njimi je seznanjenost z ukrepi še vedno zelo nizka. A bolj, kot je bančni sektor pri tem uspešen, v večji meri se storilci selijo drugam.
Pooblaščenec za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki se s tem področjem v bančnem sektorju ukvarja že 13 let, pa opozarja tudi na slovenske posebnosti . Med njimi je tudi splošno razširjeno mnenje, da se pri nas ne splača biti pošten. Z Andražem Trtnikom smo se pogovarjali pred seminarjem Preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma: ugotovitve inšpekcijskih pregledov in predvidene novosti, ki ga bo vodil 15. septembra letos in je namenjen nefinančnim podjetjem – nepremičninskim, računovodskim, faktorskim in igralniškim podjetjem.
Kakšno je stanje na področju pranja denarja in financiranja terorizma v Sloveniji in v kateri smeri se spreminja?
»Stanje na področju se iz leta v leto izboljšuje, predvsem po sprejemu ZPPDFT-1 (19.11.2016). Bistvena sprememba, ki je pripomogla k izboljšanju, je ta, da je Urad (za preprečevanje pranja denarja, op.ur.) dobil inšpekcijska pooblastila. To je omogočilo nadzor tudi nad zavezanci (zavezanec je subjekt, ki mora pri svojem delu izvajati naloge, ki jih predpisuje zakon o PPDFT), ki niso banke, zavarovalnice, borzno posredniške družbe in podobni subjekti. Velja splošno prepričanje, da je odkrivanje pranja denarja in financiranja terorizma izključna naloga bančnega sektorja. Temu vsekakor ni tako, saj je zavezancev, ki morajo izvajati zakon, precej več – kot npr. nepremičninske in računovodske družbe, revizorji, davčni svetovalci in še mnogi drugi (celoten nabor zavezancev se nahaja v 4. členu ZPPDFT-1).
Sistem je dober in prinaša učinke le takrat, ko vsi, ki morajo sodelovati, tudi sodelujejo in zakon izvajajo skladno z določili. Potem je storilcem tovrstnih kaznivih dejanj precej težje izvajati svoje aktivnosti, ker je nadzor porazdeljen na zelo različne subjekte, s katerimi storilci sodelujejo.«
Velja splošno prepričanje, da je odkrivanje pranja denarja in financiranja terorizma izključna naloga bančnega sektorja. Temu vsekakor ni tako, saj je zavezancev, ki morajo izvajati zakon, precej več – kot npr. nepremičninske in računovodske družbe, revizorji, davčni svetovalci in še mnogi drugi.
Kako uspešni smo v Sloveniji glede odkrivanja in dokazovanja tega kaznivega dejanja?
»Menim, da smo vsako leto uspešnejši, saj se pojavljajo nove sodne prakse, nove izkušnje in vse to pripomore k večji učinkovitosti. Glede odkrivanja je po moji oceni stanje precej boljše kot na področju dokazovanja. Odkriti neobičajno oz. sumljivo ravnanje je relativno enostavno, dokazati, da gre za kaznivo dejanje pranja denarja in/ali financiranja terorizma, pa je precej težja naloga.«
Kateri sektorji v Sloveniji so pranju denarja najbolj izpostavljeni?
»Bančni sektor je najbolj izpostavljen, saj po svoji naravi omogoča hrambo in prenos denarnih sredstev po celem svetu. Zaradi svoje izpostavljenosti bančni sektor namenja zelo veliko pozornosti aktivnostim, ki so povezane s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Bolj je bančni sektor pri svojem delu iz naslova preprečevanja tovrstnih dejanj uspešen, bolj se storilci selijo drugam (k drugim zavezancem) in tako iščejo nove priložnosti.
Tudi ponudniki ‘e-denarnic’ postajajo pomemben igralec na trgu, saj omogočajo zelo podobne storitve, kot jih ponuja bančni sektor. Tudi število uporabnikov je že primerljivo s številom uporabnikov oz. strank bank. Vse to pa pomeni, da je njihova izpostavljenost višja in morajo z namenom zmanjševanja tveganja izvajati zelo podobne preventive ukrepe, kot jih izvaja bančni sektor.
Pod izpostavljene storitve se šteje tudi ponudnike, ki omogočajo hiter prenos denarnih sredstev po svetu (npr. Western Union), saj omogočajo prenos denarnih sredstev po celem svetu, brez računa in to v zelo kratkem času.«
Bolj je bančni sektor pri svojem delu iz naslova preprečevanja tovrstnih dejanj uspešen, bolj se storilci selijo drugam (k drugim zavezancem) in tako iščejo nove priložnosti.
Zakonodaja opredeljuje številne zavezance, ki so dolžni izvajati ukrepe za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. So z ukrepi vsi enako dobro seznanjeni? Iz naslova katerih zavezancev prihaja največje/najmanjše število prijav morebitnih kaznivih dejanj – in zakaj?
»Seznanjenost z ukrepi je pri zavezancih, ki ne spadajo pod ‘finančni sektor’ še vedno zelo nizka. Bančni sektor opravi preko 80 % prijav na Urad (za preprečevanje pranja denarja, op.ur), ostalo pa vsi ostali tipi zavezancev, ki jih ni malo.
Do konca leta 2016 ni bilo ustreznega nadzora nad ‘nefinančnim sektorjem’, posledično se zakonodaje ni upoštevalo in izvajalo. V Sloveniji je tako: če ni ustreznega nadzora, se zadeve dobesedno ignorira in obstajajo samo na papirju. Velik del prebivalstva pri nas ni naklonjen izvajanju tovrstnih aktivnosti, razlogov je seveda več.
Pomemben je stroškovni vidik, saj lahko izvajanje zakonskih nalog predstavlja tudi znaten strošek za subjekt. Če ljudje v določeni aktivnosti ne vidijo neposredne koristi zase, jo zelo neradi izvajajo. Značilnost Slovenije je tudi ta, da dnevno poslušamo slabe novice o dogajanju v državi, predvsem z vidika koruptivnih ravnanj, davčnih zatajitev in raznih drugih neželenih ravnanj, v katere so vpleteni ljudje, ki bi morali biti vsem zgled. To v ljudeh sproži odpor do ‘pravih in poštenih aktivnosti’, saj prevladuje mnenje, da ‘tako ali tako nima smisla’, da ‘vsi kradejo’, da je ‘škoda časa’ … Vse to večkrat slišim od ljudi, ki jim predavam. Razširjeno je splošno mnenje, da se pri nas ne splača biti pošten, da so s tem sami stroški, ostali, ki zakona ne upoštevajo, živijo bolje oz. naj bi živeli bolje. Vsa ta prepričanja ljudi in stanje v družbi ne vplivajo ravno blagodejno na interes za dosledno izvajanje zakonskih določil. Vendar se svet spremeni tako, da spremeniš sebe. Če bi vsak začel ravnati tako, kot je prav, bi bilo zelo hitro vse drugače. Najlažja pot je žal najpogosteje izbrana pot, ki pa ne pripelje do želenega cilja. Vsi bi radi, da je vse urejeno, sami pa ne bi k temu ničesar prispevali. Tako to ne gre, in če želimo spremeniti situacijo, moramo vsi delovati enako in z istim ciljem. Potem bo zavržnih dejanj manj, izvajanje kaznivih dejanj pranja denarja/financiranja terorizma bo precej težje, kar se bo poznalo tudi na nivoju države. Do tam nas čaka še kar dolga pot. Država mora narediti vse, kar lahko naredi, z vidika ozaveščanja ljudi in seveda zagotoviti reden in pogost nadzor nad vsemi zavezanci. Zavezanci pa morajo spremeniti svoj odnos do področja. Brez slednjega ne bo sprememb.«
Do konca leta 2016 ni bilo ustreznega nadzora nad ‘nefinančnim sektorjem’, posledično se zakonodaje ni upoštevalo in izvajalo.
Urad RS za preprečevanje pranja denarja redno objavlja seznam držav, v zvezi s katerimi obstaja visoko in povečano tveganje za pojav pranja denarja ali financiranja terorizma. Na najnovejšem seznamu je na vrhu Iran. Komu je ta lestvica namenjena, kaj nam pove in – na lestvicah koliko svetovnih držav se morebiti znajde tudi Slovenija?
»Urad za preprečevanje pranja denarja objavlja seznam držav, pri katerih obstaja visoko in povečano tveganje za pojav pranja denarja in financiranja terorizma. To so države, ki področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, namenjajo zelo malo pozornosti ali nič (neupoštevanje mednarodnih standardov, skrivanje podatkov, itd..).
Lestvica držav je namenjena zavezancem za izvajanje zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Na podlagi lestvice držav zavezanci klasificirajo svoje stranke z vidika povečanega geografskega tveganja (stranke, ki so povezane z državami iz seznama, so bolj tvegane). Za stranke, ki so povezane s tovrstnimi državami, veljajo posebni ukrepi, ki jih morajo zavezanci izvajati (pogostejša spremljava stranke, odobritev višjega vodstva, preverjanje vira sredstev itd.).
Slovenija ni na seznamu držav, pri katerih obstaja visoko tveganje z vidika pranja denarja/financiranja terorizma, verjetnost, da se Slovenija znajde na seznamu, je po moji oceni majhna oz. nična.«
Kakšna so zagotovila, da zavezanci ukrepe izvajajo, in kakšne so sankcije za zavezance, ki so to svojo dolžnost opustili? Konec leta 2019 smo lahko v medijih zasledili primer Unicredita …
»Sankcije za zavezance so dokaj visoke, finančne globe sežejo do 120.000€, v primerih večjih subjektov je lahko globa tudi precej višja. Poleg globe lahko subjekt doleti tudi izguba licence za opravljanje dejavnosti (v kolikor subjekt licenco ima). Vsekakor so globe, ki jih predpisuje zakon, take, da ima lahko sankcija v primeru ugotovljene kršitve zelo velik vpliv na prihodnost poslovanja zavezanca oz. njegov obstoj.«
Spremeniti je potrebno razmišljanje posameznika, da je tako ali tako vse brez pomena – to je recimo zelo pogost razlog, da se zakona ne izvaja.
Kaj bi po vašem mnenju v Sloveniji še morali storiti, da bi bil boj proti pranju denarja in financiranju terorizma uspešnejši oz. to kaznivo dejanje v večji meri odkrito in dokazano?
»Ključno je ozaveščanje ljudi na način, da bi vsi razumeli, zakaj to izvajajo in kaj bodo oni sami imeli v določenem času od tega. Spremeniti je potrebno razmišljanje posameznika, da je tako ali tako vse brez pomena – to je recimo zelo pogost razlog, da se zakona ne izvaja. Vsekakor pa je potrebno še dodatno okrepiti nadzor s strani države in dosledno preverjati vse tipe zavezancev. V praksi se namreč dogaja tudi to, da določeni zavezanci izkoriščajo neizvajanje ukrepov kot prednost pred konkurenco (hitrejši postopki, stranki bolj prijazno, cenejše poslovanje itd.). V takih primerih se tisti, ki izvaja zakon, počuti izigranega – in potem so rezultati izvajanja lahko zelo vprašljivi. Dejstvo je, da se zavedanja ljudi ne spremeni čez noč, potrebna so leta usmerjenih aktivnosti, kot so npr. redno medijsko ozaveščanje, redni nadzor in npr. uvedba pozitivne stimulacije za zavezance, ki dobro izvajajo zakonska določila.
Nikakor tudi ne smemo zanemariti dejstva, da je zelo pomembno, da so zakonska določila napisana tako, da lahko’živijo v praksi’ in so učinkovita. Zadnja leta namreč tonemo v prekomerno formalizacijo zahtev, saj zakon predpisuje čedalje več dodatnih – formalnih aktivnosti. Potem se hitro zgodi to, da se ukvarjamo samo še sami s seboj, ne pa več s strankami, za katere je zakon v osnovi bil napisan.«
