Na samozavest lahko gledamo kot na stanje, ki se ga da nadzirati, ne samo kot na nespremenljivo psihološko lastnost, poudarja poslovni psiholog Aleš Vičič. Vičič, ki je več kot 20 let deloval kot eden vodilnih športnih psihologov v Sloveniji in zdaj svetuje ključnim kadrom v podjetjih, pravi, da je korelacija med samozavestjo in uspehi enako visoka v poslu in v športu. »Tudi posamezniki, ki so samozavestni že z vidika lastnosti, se vsak dan soočajo s kompleksnimi, novimi, zahtevnimi nalogami, ki vsak dan za krajši čas oslabijo njihovo stanje samozavesti.« Zato je pogled na samozavest skozi prizmo stanja in veščine zelo pomemben.
Vičič, ki bo o veščini samozavesti govoril tudi na 29. Slovenski marketinški konferenci, ki bo 30. in 31. maja v Portorož, nam je v spodnjem pogovoru zaupal več o tem, zakaj je samozavest vedno bolj pomembna, kakšna je njena zdrava mera in kako lahko okrepimo veščino samozavesti, izpostavil pa je tudi številna zmotna prepričanja, ki ga zelo skrbijo.
Kdo je samozavesten?
Najprej bi rad poudaril razliko med psihološko lastnostjo in psihološkim stanjem. Pri lastnostih gre za to, da gre za neke trajne vzorce, po katerih delujemo v večini situacij, v katerih se znajdemo. A problem pri tem je, da če preveč gledamo čez prizmo, da smo ‘takšni’, nezavedno vplivamo tudi na to, da je to nespremenljivo. Temu pa bi se jaz zelo uprl. Na področju samozavesti svetujem tako vrhunskim športnikom kot podjetnikom, saj je samozavest tudi stanje, ki se ga da nadzirati, spremeniti in izboljšati. Na vaše vprašanje bi zato odgovoril z vidika psihološkega stanja. Samozavestno se počutimo, ko verjamemo, da lahko nalogo, ki je tukaj in zdaj pred nami, opravimo in dosežemo cilj.
To hkrati že odgovori na vprašanje, zakaj je samozavest pomembna. Pa je vedno bolj pomembna?
Ja, pomembna je zato, ker nam pomaga opraviti vedno nove in težje naloge. Naloge, ki so izven naše trenutne cone znanja, kompetentnosti. In zato je to vse bolj pomembno stanje in vse bolj pomembno je, kako obvladati to stanje samozavesti v hitro spreminjajočem se svetu, ki je vedno bolj kompleksen, vedno bolj opremljen z novimi informacijami, zaradi česar so naloge vse bolj zahtevne. V zvezi s tem rad govorim o veščini samozavesti, uporabi psiholoških orodij za soočanje z nalogami, ki nam vzbujajo dvome oz. padec samozavesti.
In zato je korelacija med samozavestjo in poslovnimi uspehi enako visoka kot med samozavestjo in športnimi uspehi – zelo visoka. In zato je to ena od treh najpomembnejših tem za športnega psihologa ali poslovnega psihologa. Tudi če gre za posameznike, ki so samozavestni že z vidika lastnosti, se vsak dan soočajo s kompleksnimi, novimi, zahtevnimi nalogami, ki vsak dan za krajši čas oslabijo njihovo stanje samozavesti. In zato je pomembno imeti zavedanje stanja samozavesti in poznavanje veščine, kako se s tem soočati.
Je glede pomena samozavesti kakšna razlika med dolgo- in kratkotrajnimi nalogami?
Ne, razlika je zgolj v vztrajnosti in delavnosti. Naloga pred nami je lahko, kako se čez štiri leta uvrstiti na olimpijske igre, torej štiri leta trajajoča naloga. Lahko pa je ta naloga v tem trenutku … Samozavest je tu stalno prisotna.
Če smo samozavestni kot otrok, ali bomo samozavestni tudi kot odrasli?
Da in ne. Če je otrok razvil osebnostno lastnost samozavesti, potem je velika verjetnost, da jo bo obdržal skozi življenje. Lahko pa tudi ni tako. Če smo samozavest razvili, ko smo razvijali specifične veščine pri specifičnih zahtevnih nalogah, potem je možno, da se to v naši psihi, v našem razmišljanju, v našem soočanju, ni posplošilo v tim. meta in trans veščino soočanja in samozavesti. Npr. otrok je lahko gibalno zelo spreten in mu raste samozavest na gibalnih nalogah, a ni nujno, da bo ta mehanizem samozavesti prenesel tudi na mentalne veščine. Ali da bo otrok, ki je dober v mentalnih veščinah, npr. v računanju, samozavesten tudi pri socialnih veščinah. Lahko bo, lahko pa ne bo.
Torej obstaja več tipov samozavesti?
Jaz bi rekel, da obstaja več tipov veščin, s katerimi se soočamo pri enih ali drugih nalogah. Če govorimo o samozavesti kot veščini, pa imamo tim. meta veščino, ki pomaga na različnih koncih in na različnih nalogah.
Ali je samozavest prirojena lastnost ali veščina, ki se je lahko priučimo ste pravzaprav že odgovorili …
Seveda so tu tudi genetski vplivi, ne razumite me narobe. In so tudi raziskave, ki pravijo, da ima tudi genetika nekaj pri tim. lastnosti samozavesti. Vendar pri veščini samozavesti, ki govori o tem, kako naj se s stanjem samozavesti soočamo, tam pa imamo seveda največ priučenega …
Torej, kako lahko okrepimo svojo veščino samozavesti?
S tem se ukvarjam že svojo celotno profesionalno pot. Nasvet gre približno takole:
Dojemajmo to kot trenutno stanje, ki ga moram izboljšati. To je osnova. Potem pa pride naslednji korak, zavedanje te naloge. Kaj je ta naloga, ki je pred mano in s katero se moram soočiti. Ne rečemo, jaz pa nisem samozavesten in moram zdaj okrepiti svojo samozavest. Ne, osredotočiti se je potrebno na nalogo, to priporočam.
Pri tej nalogi se mi seveda sprožajo določene misli. ‘Tega pa ne zmorem, to bo pa težko, tu pa lahko naredim veliko napak.’ Misli, kot so ‘zdaj bom pa neuspešen’, ‘kaj bodo drugi rekli’, ‘kaj slabega bi se lahko zgodilo’ in tako dalje. Ob tem, ko pridemo pred nalogo, ki je izven naše cone kompetentnosti, se nam torej lahko sproži zelo veliko misli. In kontrola teh misli, ustavljanje teh misli, preusmerjanje teh misli na svoje moči, na to, kako bi to reševal, ne pa na to, kako sem jaz nesposoben, ker ne znam tega reševati – to je zelo pomembna veščina! Veščina, da te misli uredim, jih prepoznam in drugače definiram v svoji glavi. Ne pa samo, da se jim nezavedno prepustim.
In potem je tu še en korak, in sicer sprememba vedenja, soočanja. Če recimo odlašam, ne iščem rešitev, kompliciram, ne iščem pomoči, potem bodo vedenjski načini, kako se s to nalogo spopadam, absolutno nekonstruktivni. Zato se moramo opazovati in zaustaviti nekonstruktivna vedenja, npr. nehamo odlašati, napredujemo korak po korak, z vmesnimi postopnimi cilji, poiščemo pomoč, si dopustimo, da delamo tudi kakšne napake, kar je tako ali tako logično pri težkih, zahtevnih in kompleksnih nalogah … In potem nam gre lažje, ker se tudi vedenjsko s tem drugače soočamo.
Omenili ste “izven cone kompetentnosti”. Kakšna pa je zdrava mera samozavestnosti?
To vedno presojam glede na to, ali nam lahko škodi, če se lotevamo (pre-)težkih, (pre-)kompleksnih nalog in jih ne opravimo.
Na primer, če se nek podjetnik odloči za postopno povečanje svoje podjetja in s tem ne bo ogrozil obstanka njegovega podjetja, potem to ni pretežka naloga. Če pa ga bo ogrozil, potem je to pretežka in prekompleksna naloga. Smučar, ki bo pretvegano smučal, lahko odstopi ali se poškoduje. In to je nezdrava mera samozavesti, ko se naivno in preveč optimistično soočamo z nalogami, ki nam pravzaprav lahko škodijo, če jih ne opravimo dobro.
Ošabnost?
Ošabnost se bolj nanaša na to, kako se mi obnašamo do drugih ljudi. To, o čemer sem prej govoril, sem malo ožje definiral: ali bo naloga, če je ne opravim, škodila meni. Ošabnost ima pa še dodatno dimenzijo, in sicer kako se obnašamo do drugih ljudi. Ko imamo občutek samozavesti, ali imamo takrat tudi dodaten občutek večvrednosti. Ta dodaten občutek pa je samovšečnost ali ošabnost.
Veliko ljudi pravi, ko recimo malo bolje spozna kakšne vrhunske športnike, ‘oh, on pa sploh ni tako samovšečen, kot sem mislil!’ Seveda ne, ker so imeli zmotno prepričanje, da je samozavest in samovšečnost eno in isto. Pa ni! Eni športniki imajo ta dodatek, eni ga pa nimajo. Potrebujejo pa vsi veliko samozavesti. A ošabnost je tisto, ko mi podcenjujemo, omalovažujemo druge ljudi okrog sebe.
Pozitiven (¿) korak naprej od samozavesti pa je karizma …? Obstajajo tudi zanjo kakšni nasveti ali triki?
Tu se pa ne strinjam z vami, da je to pozitivni korak naprej od samozavesti. Namreč, tu govorimo o tisti dimenziji, ko nekdo izžareva zelo močno samozavest obvladovanja sebe, obvladovanja sveta, in drugi to opazijo in se malo poistovetijo s tem.
Karizma je v očeh opazovalca. Torej karizma je vedno v tistem, ki občuduje tistega, ki bi naj imel karizmo. In psihologi se sprašujemo, kakšno potrebo ima nekdo, ali kakšno frustracijo ima nekdo, ki tako močno vidi karizmatične osebnosti, kot so na primer Hitler, Trump in Putin. Zato pravimo ‘v očeh opazovalca’. Če vprašaš nekega znanstvenika, kdo po tvojem mnenju izžareva karizmo, bo ta rekel, ‘ne vem, jaz pogledam raziskave, kaj so objavili pa kaj so ugotovili…’ Imate pa ljudi, ki ne izžarevajo nobene karizme, samo zmagujejo in opravljajo svoje delo.
Pri karizmi je zelo veliko potrebno govoriti o projekciji – kaj mi želimo videti v drugih ljudeh in zakaj to želimo … Tu je treba biti pazljiv. Ljudje, ki sem jih prej naštel, so grozni! Jaz mojim klientom in slušateljem svetujem ‘bodite avtentični!’, ne pa karizmatični. In priznajte sebi in drugim, da ste kdaj tudi nesamozavestni in da se kdaj morate s tem tudi soočati.
Katera so najpogostejša zmotna prepričanja o samozavesti?
Obstaja veliko zmotnih prepričanj o samozavesti, ki ljudi pravzaprav ‘učijo’ manj konstruktivnega, slabšega soočanja z nesamozavestjo. In ta zmotna prepričanja me zelo skrbijo. Eno sem že omenil in večkrat poudaril: da je samozavest samo lastnost, ne stanje. Drugo je to, da nesamozavest kaže na neko splošno šibkost, ki jo moramo zato prikriti in biti karizmatični, lagati samemu sebi in drugim. Saj to sploh ne kaže na osebnostno šibkost, ampak na normalno stanje vseh, ki se soočamo s težjimi in kompleksnimi nalogami.
Potem je tu prepričanje, da je slabo, če dvomiš vase. Seveda to ni slabo, če imaš takšno nalogo! Ali ni bolje, da poiščeš pomoč? In da raje priznaš, da dvomiš vase in se boš zato bolje pripravil.
Govoril sem tudi že o prepričanju, da je samozavest enako samovšečnosti. Med modernejšimi zmotnimi prepričanji so npr. ‘fake it ‘till you make it’ (ang. pretvarjaj se, dokler ti ne uspe) ali ‘ti samo verjemi!’.
Pa recimo prepričanje, da si je vedno potrebno postavljati samo najvišje cilje in bo to krepilo samozavest. Kar sploh ni res. Veste, z majhnim je potrebno začeti pri težkih in kompleksnih nalogah.
Ta zmotna prepričanja povzročajo nekonstruktivno in neučinkovito soočanje z nalogami, pri katerih potrebujemo samozavest.
Omenili ste, da je samozavest vse bolj pomembna. Katere so še druge nujne veščine za spopadanje z izzivi sodobnega sveta?
To je izjemno dobro vprašanje. Zelo dobro, da ste to izpostavili, saj mislim, da se o psiholoških veščinah nasploh premalo govori. Sodobni svet je spreminjajoč, kompleksen, nejasen, z ogromno informacijami … če ga primerjamo samo s svetom pred sto leti. In to kliče po razvoju raznolikih veščin, med drugim tudi psiholoških, da se bomo znali s tem soočati. Na primer kreativnost, ustvarjalnost, prilagodljivost, ‘problem solving’ (ang. reševanje problemov), odločanje, nadzor čustev, soočanje s stresom, odpornost, ciljna usmerjenost, obvladovanje časa, komunikacijske veščine, motivacijske večine, samomotivacijske veščine, vztrajnost, sproščanja, spreminjanje navad -nikoli prej nismo morali toliko spreminjati navad, kot jih moramo zdaj – kontrola misli, zavedanje tega, kar počnemo – to so same psihološke veščine, ki jih v današnjem svetu veliko bolj rabimo kot v svetu pred 100-imi, 150-imi leti. Zakaj?
Sliši se naporno …
A pravzaprav nam je z vsako novo veščino, ki jo obvladamo, soočanje z današnjim svetom manj naporno! Ravno za to gre.
Kdo nam je pred 10-imi leti, ko se je začel razmah socialnih omrežij, uspel dopovedati, da bomo mi kaj kmalu potrebovali veščino, kako se odvajati od socialnih omrežij, kako omejevati njihovo rabo. Zdaj se končno govori o tem …
Za konec me še zanima, ali imate kaj treme pred samozavestnim občinstvom SMK-ja?
Imam! Tisto tremo, ki je čim več rabi vsak športnik, dober nastopajoči, in to je tista trema, ki me bo še pravi čas prisilila k pripravi na dobro predavanje. Zaradi nje se bom bolje pripravil.
