(Intervju: Tilen Travnik) Kako dojema podjetništvo po desetletju svetovanja startupom in kako mu to koristi pri razvoju brezmesnega steaka

Pri svojih 40 letih verjame, da je to primeren čas za podjetništvo, če ne kar idealen, opozarja pa, da podjetniški uspeh ne vodi nujno do življenjske sreče.

Kako ste kot tehnolog živilstva zašli v svet podjetništva oziroma IT-podjetništva?

“Med študijem je bila moja želja, da se posvetim področju biotehnologije. Zanimala me je samostojna pot, a sem med pisanjem diplome ugotovil, da je v biotehnologiji težko nekaj začeti brez velikega kapitalskega vložka. Panogo sem dojemal kot počasno z velikimi vstopnimi omejitvami.

Odvrnilo me je tudi to, da sem kot študent delal v kamniškem IT-podjetju in zaslužil več kot mladi raziskovalec. Hitro sem ugotovil, da v svetu razvijanja programov vlada kaos na področju organizacije dela, in se našel na tem področju. Začel sem se ukvarjati tudi z naprednejšimi tehnologijami. Pozneje me je k sodelovanju na Mimovrste povabil Jugoslav Petković, tam pa sem spoznal poznejšega poslovnega partnerja Jako Levstka. Skupaj sva ugotovila, da obstaja segment podjetnikov, ki želijo razvijati digitalne produkte, pa nimajo denarja ‒ in te smo začeli podpirati.”

V d.labs ste kot soustanovitelj in vodilni bili prisotni približno desetletje, potem pa ste iz podjetja izstopili in se lotili dejavnosti, za katero ste se izobraževali.

“Ko sem se pred petimi leti začel prehranjevati vegansko, sem odkril, da obstajajo startupi, ki za razvoj živilskih izdelkov uporabljajo metode in pristope pa tudi vire financiranja, kot je to značilno za IT-startupe. Ker me je to področje od nekdaj zanimalo, sam bil pozoren nanj, priložnost za vstop pa sem zaznal, ko sta takrat še študenta Maj Hrovat in Luka Sinček na hekatonu kamniškega podjetniškega pospeševalnika Kikštarter, na katerem sem sam sodeloval kot mentor, predstavila idejo majhnega bioreaktorja za domačo uporabo. Zgodbi sem se sprva pridružil kot mentor, nato kot finančni podpornik, nazadnje pa smo ustanovili skupno podjetje Bevo. Prek te družbe danes pod znamko Juicy Marbles tržimo rastlinsko imitacijo mesnega fileja mignona.”

Rastlinska imitacija mesa je hitrorastoč trg. Poznamo zgodbe o veganskih burgerjih, zakaj ste se odločili za steak?

“Z Luko in Majem smo sprva poskusili z njuno prvotno idejo, rastlinsko pleskavico. A se je kmalu izkazalo, da smo bili na trgu ob nepravem času. Takrat so na naš trg iz tujine prišli veganski burgerji, in ker so bili cenejši, slovenski izdelek ni bil več konkurenčen. Nato smo se lotili razvoja lastnega stroja, ki bi ga uporabljala gospodinjstva ali pa gostinci pri pripravi veganskih pleskavic. Danes s tem strojem rastlinske beljakovinske izolate pretvarjamo v vlakna, po teksturi podobna mesu, in tako nastane steak. Brezmesni steaki sicer obstajajo, a predvsem na osnovi gob.

V nasprotju z mletim rastlinskim mesom, ki konča v burgerjih, je pri zrezkih težje poustvariti teksturo, ki je pomembna zlasti pri premium kosih. Zaradi tega je konkurenca na tem področju manjša, povpraševanje pa je veliko, preveliko, da bi mu z načrtovano maržo lahko sledili. Zato smo ceno mesa dvignili na 230 evrov za kilogram, s povečanjem proizvodnih zmogljivosti pa jo bomo znižali.”

V kateri fazi je podjetje?

“Trenutno se pogovarjamo za kapitalski vložek vlagateljev. Kot kaže, bomo zbrali šestmestno številko svežega kapitala. S tem kapitalom nameravamo okrepiti proizvodnjo in vzpostaviti prisotnost na ameriškem trgu. Sedanjo ekipo sedmih ljudi bi tudi povečali, najprej bomo zaposlovali v proizvodnji.

Če se želimo prebiti v svet premium rastlinskega mesa, je prihodnjih šest mesecev kritičnih. Zgled nam je proizvajalec pleskavic iz grahovih beljakovin Beyond Meat, ki je v dveh letih osvojil ves svet.”

Kaj se vam je rojilo po glavi, ko ste se odločili zapustiti donosen IT in se podati v živilsko industrijo? In na splošno, zakaj se posamezniki po vaših opažanjih odločajo ustanavljati podjetja? V d.labs ste pomagali marsikomu pri razvoju podjetniške ideje in dobili vpogled v razmišljanje številnih.

“Zagonsko podjetništvo je izrazito kontraciklično glede na preostalo gospodarstvo. Imaš skupino ljudi, za katere je podjetništvo življenjski slog, in taki ljudje so podjetniki ne glede na to, kaj se dogaja v gospodarstvu. Potem pa je tista skupina podjetnikov, ki pridejo do točke, ko se jim paket plača-ugled-varnost-izpolnjujoče delo in izpolnjevanje cilja začne v neki fazi življenja podirati. Ena izmed rešitev je, da greš na svoje. Sam sem denimo začel iskati izhod iz d.labs, ko se je v meni zbudila želja po razvoju tehnologij, ki bi pomagale okolju in zdravju ljudi. Posameznikom se vrednote z leti spreminjajo ali dopolnjujejo, in ko ugotovijo, da teh vrednot kot zaposleni v podjetju ne morejo izpolnjevati, se pogosto odločijo za lastno pot.”

Kako se ta kriza razlikuje od prejšnjih? In kakšno je trenutno okolje za nastajanje novih podjetij?

“Glede trenutnih gospodarskih razmer imam nasprotujoče si občutke. Šel sem iz podjetja, ki se je eno prvih odločilo za delo od doma. V d.labs smo bili že prej navajeni delati na daljavo. V koronakrizi so sicer prihodki rahlo upadli, vendar se je storilnost zaposlenih povečala. In to se je zgodilo pri številnih podjetjih. Se pa sprašujem, ali bo tudi srednje- in dolgoročno storilnost ostala na visoki ravni. Mislim, da se bo začelo pojavljati latentno izgorevanje zaposlenih na daljavo. Če so podjetja v ta položaj prišla z dobršno zalogo timskosti, ta na daljavo kopni, in ko je bo začelo zmanjkovati, bodo podjetja zašla v težave.

Druga nevarnost pa je, da pri delu od doma izgubimo okvir dela v pisarni. Vse skupaj je postalo mešanica in težje je ločevati med prostim in službenim časom. Marsikdo se sploh ne zna odklopiti od službe. To lahko pripelje do najrazličnejših težav.

Ko zaposlenim odstraniš vrednost, ki jo daje samo okolje podjetja, začnejo razmišljati, zakaj to delo sploh opravljajo. Kopičenje takšnih vprašanj vodi do rojstva novih podjetnikov, zato pričakujem, da bo po tej krizi nastalo veliko novih podjetij.”

Torej pričakujete, da se bodo v času upada BDP in posledično manjšega povpraševanja posamezniki vseeno odločali izzivati podjetniško srečo?

“Manjši BDP ima majhen vpliv. Na podjetništvo bolj vpliva to, ali ljudje znajo biti podjetniki in ali lahko pridejo do zagonskega kapitala. Nekaj prihrankov je zagotovo na začetku treba imeti, česarkoli se že lotiš.”

Dohodki posameznikov v koronakrizi, vsaj v povprečju, niso upadli, porabijo manj in denar na bankah se kopiči. Tako da ima marsikdo več prihrankov.

“Da. Je pa za zagon podjetništva na voljo tudi veliko državnih sredstev (denimo program P2), prejšnje prijave za omenjena sredstva pa nam sporočajo, da je zanimanja za podjetništvo veliko.

Tudi če imajo posamezniki trenutno nekaj več prihrankov, pa to ne spreminja dejstva, da je za zagon podjetništva v Sloveniji premalo kapitala. V pogovoru z nekaj evropskimi ponudniki angelskega kapitala smo ugotovili, da ima Finska na prebivalca trikrat več angelskih investicij, kot jih imamo pri nas, čeprav so naložbe po velikosti povsem podobne.”

Foto: Aleš Beno

Kdor se je podjetniškega podviga v kateri od v koroni prizadetih panog lotil pred letom in pol, bo potreboval še dolgo časa in truda, da se mu vložek povrne, če sploh. Kako pomemben dejavnik v podjetništvu je sreča?

“Za končni uspeh je sreča zagotovo pomemben dejavnik. Srečujem podjetnike, ki so preveč zastavili – tako finančno kot časovno ‒, posel pa se jim ni izšel, kot so si zamislili. Ali pa so podjetju namenili toliko časa, da so pri tem zanemarjali družino in so imeli težave v zasebnem življenju. Podjetništvo niso samo zgodbe o uspehu, smo pa podjetniki bolj kot drugi pripravljeni sprejemati tveganja in s posledicami neuspeha tudi pripravljeni živeti. Na srečo so naši možgani narejeni tako, da si zapomnimo prijetne stvari, številne neprijetne pa pozabimo.

Od podjetnikov, ki se jim ni izšlo, sem dobival prošnje za takšno ali drugačno pomoč. Nekateri iščejo kupca za podjetje, potem ko so sami izčrpali vse možnosti, drugi iščejo zaposlitev.”

Kako težko živijo s takšnim neuspehom in kako zadovoljni so na drugi strani tisti, ki jim uspe?

“Ne bi rekel, da so neuspešni podjetniki v življenju kaj manj srečni. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa vem za nekaj zelo uspešnih, ki ne delujejo nadpovprečno srečni. Sreča do neke mere sledi poslovnemu uspehu, vendar ne v celoti. Včasih je res težko, sploh pri nenadnih uspehih, na primer ob prodaji podjetij, ko lastniki akumulirajo ogromno denarja in so potem veliki pritiski iz lokalnega okolja. Nekateri garajo cele dneve in ob tem izgubijo družine. Ne vem, ali je podjetniški uspeh vreden tega. Drugi tvegajo zdravje, po uspešni karieri grejo v pokoj in kmalu za tem umrejo. Tretji so zelo uspešni, pa nimajo hobijev, da bi ta uspeh izživeli. Poznam tudi podjetnika, pri katerem so etični in moralni zadržki, kako je bil denar pridobljen v začetni fazi. Z vsemi takimi izzivi se morajo spopasti, osebna sreča pa je nekaj, kar mora vsak sam ustvariti, pa tudi skrbeti, da ostane.”

Po teoriji poslovnih financ bi morali vodilni pri pomembnih poslovnih odločitvah imeti pred očmi višanje vrednosti podjetja. Sami pa pravite, da podjetnike pogosto vodi želja po spreminjanju sveta na bolje. Koliko se podjetniki držijo osnovnega vodila iz sveta poslovnih financ?

“V zadnjem obdobju se vtis, ki ga pusti podjetje, ogromno pojavlja v poslovni literaturi in se ne sledi le dobičku. To je zelo pomembno in to so začela ugotavljati podjetja na vseh področjih. Nimamo pa še kazalcev oziroma meril za do družbe prijazno delovanje, zato je tako težko delati. Je pa opazna sprememba v razmišljanju tako novega roda podjetnikov kot tudi starejšega, ki je tem stvarem začel pripisovati vrednost.

Pogosto predvsem v Sloveniji opažam, da je prisotna sam želja po vtisu podjetja. To po mojem mnenju ne more roditi uspeha, saj podjetnik ne sme pozabiti na to, da je za dolgoročni obstoj treba ustvarjati dobiček.”

Po ameriški raziskavi ima posameznik pri 40 letih največjo možnost uspeha v podjetniškem svetu. Ali to velja tudi za Slovenijo?

“Mora veljati, sam bom junija dopolnil 40 let. (smeh)

Mislim, da je pri tej starosti lažje, ker lahko črpaš samozavest iz prejšnjih projektov. Ko veš, da si nekaj v življenju že dosegel, se zavedaš, da si kos izzivom. Imaš neprimerno boljšo mrežo stikov kot v zgodnjih 20 letih. No, če si bil pri tovrstnem početju seveda aktiven, mreža poznanstev ne pride sama od sebe. Imaš nekaj izkušenj, tako da te ne bo uspešno pretental prav vsak, ampak te morda samo vsak tretji. V tem obdobju si navadno tudi urediš družino, rešiš stanovanjsko vprašanje in si kos preostalim izzivom.

Ko spremljam tiste, ki so se uspešno podali v podjetništvo okoli 40. leta, opažam, da se nihče ni v te vode podal z željo po ustvarjanju osnovnega dohodka, ampak so vsi želeli višje. Ali pustiti pečat na družbi ali pa konkretno povečati premoženje, izhajajoč iz stabilnih osebnih financ. Posameznik, ki ima dovoljšen začetni kapital, lahko prve prihodke bolj potrpežljivo čaka in v želji po prvih zasluženih evrih ne dela nujno napak, ki so v začetnih fazah pogoste. Prav tako gre v podjetništvo z jasno vizijo, da se ne bo ustavil pri ustvarjeni vrednosti, ki mu bo zagotavljala dober avto in nadpovprečen dom, ampak si prizadeva za precej večji uspeh oziroma zgraditi družinsko podjetje.”

Kako gresta z roko v roki starševstvo in podjetništvo?

“Z ženo imava tri otroke, prvega sva imela, ko sem bil star 28 let. Številni uspešni slovenski podjetniki moje generacije pa so jih imeli pozneje. Ob tem sem se spraševal, kako bi bilo, če bi se tudi sam nekaj dodatnih let posvetil podjetništvu. Ko danes razmišljam, ugotavljam, da je bila odločitev pravilna oziroma da bi jih moral imeti še prej. Seveda imamo starši v prvih letih odraščanja otrok določene omejitve, tudi pri razvoju podjetja. Po drugi strani pa te to sili, da se bolje organiziraš. Že zdaj se nimam za dovolj discipliniranega, brez otrok in resnično neodložljivih obveznosti, ki jih starševstvo prinese, bi bilo pa še slabše.”

Kako posameznik ve, da je pripravljen za samostojno pot? Katere predpostavke morajo biti v grobem izpolnjene, da ima možnost izzivati srečo v svetu podjetništva?

“Najprej bi omenil dejavnik, ki zaviralno deluje na podjetništvo. Kot pravijo, obstajata dve veliki drogi: prva je heroin, druga pa dobra redna plača. Otopelosti zaradi plače sem se večkrat tudi sam zavedal, ko sem taval in čakal na naslednje korake.

Je pa po drugi strani finančna varnost ena izmed glavnih predpostavk za uspešen skok v podjetništvo. Ta lahko izvira iz prihrankov v dosedanji karieri, lahko jo ponudijo starši, izvira iz podedovane nepremičnine … Iz finančnega krča se je težko uspešno podati v podjetništvo. Opažam, da finančni krč ljudi v svetu podjetništva ohromi. Hudo mi je gledati posameznike v finančnem krču, ki padejo v cikel iskanja službe in ves čas razmišljajo, kako bodo pokrili mesečne stroške. Ujamejo se v zanko tarnanja, v službi jih vse moti in iz te zanke negativnosti se težko izvijejo. Podjetništvo za takšnega ne more biti rešitev.

Poleg kapitala je pomembna tudi lakota po dosežku. Naj bo to vpliv, slava, denar … karkoli posameznika vleče čez vse ovire. Izobrazba, poznanstva, delovne navade pridejo prav, niso pa tako pomembni, kot bi kdo mislil. Podjetniki zase pravimo, da smo iracionalni. Podajamo se na pot, čeprav vemo, da je verjetnost uspeha majhna. Ko sem se loteval projekta veganskih steakov, sem bil z eno nogo še v d.labs. Takrat sem govoril z Markom Pleškom, mu predstavil, da se podajam na novo pot, a da to pomeni osvajanje ameriškega trga ter da ne bo lahko. Vprašal me je, kaj me ovira, pa sem mu povedal, da se imamo z družino po dokončani gradnji hiše ravno lepo. Odvrnil mi je: »Hišo si zgradil? Odlično, kapital imaš. Prodaj jo in vse vloži v podjetje.« To je bila v resnici le provokacija, da naj razmišljam večje.

Tega seveda nisem naredil. Hiše, v kateri živim, ne bi prodal ali je zastavil za najem posojila. Poslovna tveganja želim ločiti od osebnih financ.”

Koliko plač pa mora imeti posameznik privarčevanih, ko se podaja na podjetniško pot? Verjetno mora biti pripravljen na prenekateri mesec finančne suše?

“V resnici tega razmisleka nisem nikoli opravil, saj sem vedel, da lahko samo z ženinimi dohodki povsem dobro shajamo, in zavedam se, da je to velik privilegij, ki ga marsikdo nima. Standard bi morali znižati, kakšen dopust bi moral odpasti, a hudega nam ne bi bilo. Bi pa rekel, da je dobro imeti v rezervi znesek, ki pokrije vsaj leto dni pričakovane porabe.

Sam sem imel skoraj leto dni konkretno manjše prihodke; da ne bo pomote – še vedno udobnih glede na številne Slovence, ki se bojujejo za finančno preživetje. Ker nisem vajen živeti s posojilom, se je to pokazalo v mojih potrošniških navadah. Odpovedal sem denimo naročnino na Apple Music, ki stane šest evrov na mesec, in se tudi za druge stroške spraševal, ali so nujni. Po hiši sem pogledal, česa ne potrebujemo več, in marsikaj prodal na Bolhi. Spet nekaj, kar v kontekstu nekoga na minimalcu nima smisla, je pa sprožilo veliko miselnih procesov.

Zdaj sem spet zaposlen.”

Torej ste znova sklenili naročnino na Apple Music?

“Ne, skoraj ves čas sem doma in zelo malo poslušam glasbo, tako da tega ne potrebujem. Poraba se z včeraj na danes ni spremenila.”

Pred leti ste se precej ukvarjali z agilnim vodenjem in vitkim podjetništvom. Kakšen je zdaj, po več kot desetletju prakse sledenju tovrstnim podjetniškim pristopom oziroma filozofijam, vaš odnos do njih? Samooklicani guruji podjetništva se radi naslonijo na omenjene pristope. Pa pomagajo, jih uporabljate danes, ko snujete lastno pot?

“Da, tudi sleparji obstajajo. A koncepta sta vseeno dobra in delujeta.

Sam sem se lotil študija agilnega vodenja, ker je tedaj v svetu vodenja IT-podjetij vladal resnični kaos. Sprva sem prebral osnovno knjigo Scrum, nato se izobraževal na tem področju in preizkušal koncepte v praksi. Koncept deluje, a v praksi se nekoliko prilagaja. Zelo malo podjetij doseže skrajno stopnjo agilnosti, kar bi v praksi pomenilo, da zjutraj začneš graditi novo idejo in je popoldne preizkušena do te mere, da dejansko deluje.

Čeprav ne v tako dovršeni obliki, so se po mojih opažanjih koncepti tudi v našem prostoru uveljavili. Sam pri vsem, česar se lotim, vztrajam pri dveh načelih, ki izhajata iz agilnega vodenja. Prvi je dnevni 15-minutni sestanek cele ekipe, na katerem vsak pove, kaj je naredil prejšnji dan, kaj dela danes in ali pri tem potrebuje kakšno pomoč. Izkaže se namreč, da bi nekdo za neko rešitev potreboval pol dneva, drugi pa bi isto nalogo opravil v nekaj minutah. Drugo načelo pa je načrtovanje dela. Spoznal sem, da bo ekipa dobro delala, če bo 10 odstotkov svojega časa namenila tovrstnemu početju. Kadar je tega manj, ekipa ne bo dobro delovala. Večina zamud izhaja iz tega, da naloge na začetku niso bile dobro razdelane, opredeljene, razcepljene, razmišljene, prioritizirane in podobno. Vse te aktivnosti pa so odločilne in si zaslužijo štiri ure posameznikovega časa vsak teden, čeprav se to sliši veliko.”

Pa vitko podjetništvo?

“To je težje uvesti in je neprijetno, saj se je treba ves čas odpovedovati. Koncept vitkega razmišljanja je tudi težko vpeljati, če to ne izhaja iz same kulture podjetja. Če podjetje postane veliko, ne da bi bilo vitko, je v organizaciji ogromno mentalnih ovir, ki onemogočajo, da bi se pozneje spremenilo v vitko.”

Pred kratkim ste podjetnikom po Sloveniji predavali, kako vlagati v startupe.

“Na svoje presenečenje sem skozi izvedbo šole, ki jo je sofinanciral Slovenski podjetniški sklad, ugotovil, kako šibko je znanje uspešnih podjetnikov na področju vlaganja v startupe. Zaradi izjemnega zanimanja podjetnikov, ki si želijo vlagati, je SPS letos šolo ponovil. Tukaj je potrebno specifično znanje. Povprečen slovenski podjetnik ima ambicijo oziroma njegova izkušnja ga uči, da če že kupi podjetje, ga kupi in pripoji ter s tem poveča prihodke ali proizvodne procese in poskuša najti sinergije. Seveda v takem primeru kupuje večinski del podjetja, saj potrebuje nadzor. Pri startupih pa je ravno obrnjeno. Na začetku je treba biti zelo previden, da ne kupiš prevelikega deleža, saj to onemogoča poznejše vložke.

Ko v različnih krajih pokažemo, kako smo se vlaganj v mlada podjetja v okolju lotili v Podjetniškem klubu Kamnik, nas številni prosijo za nasvet oziroma ali lahko oblikujejo podobno združenje na podlagi našega statuta. V Velenju ustanavljajo sklad v vrednosti poldrugega milijona evrov, ki bo vlagal v lokalna podjetja z namenom premostitve težav, ki bodo nastale z zapiranjem premogovnika. To je lahko zelo koristno za okolje ne zaradi samih neposrednih naložb, ampak tudi z vidika širjenja znanja, kako se v mlada podjetja vlaga. Kamniški sklad je vložil v štiri podjetja, ko so ustanovitelji sklada spoznali, kako to poteka, pa so se še samostojno odločili za osem investicij. Vse v samo nekaj letih.

Prvi vložek je zelo pomemben mejnik v zgodbi startupa. Čeprav gre navadno samo za 10-odstotni delež, je lahko prav to tisto, kar daje zagon celotni zgodbi. Ustanovitelji čutijo povsem drugačen motiv, ko nekdo zunaj podjetja sodeluje v zgodbi s svojimi prihranki. S tem hkrati sporoča, da v idejo verjame, ustanovitelji pa čutijo dodatno zavezo.

Dobro se mi zdi, da je angelski kapital vložen, preden se podjetje prijavi na programe podpore startupom, kot je P2, saj je v obratnem sosledju dogodkov za angelski kapital lahko že prepozno.”

Danes se številni vlagatelji, ne samo podjetniki, sprašujejo, kam vložiti. Ali lahko posameznik, ki s podjetništvom nima izkušenj, razmišlja o tovrstnih vložkih?

“Treba se je zavedati, da je to zelo visoko tvegano in da imajo prednost tisti, ki imajo nekaj znanja. Posledično to ni za vsakega, ki ima presežek premoženja. Se pa da v našem okolju že z manjšimi vložki, tudi petimi tisočaki, vložiti v startup. Seveda je verjetnost, da iz tega zneska ne bo nič, velika, a tudi o tako majhnih zneskih angelskih vložkov se v našem okolju, drugače kot v tujini, da pogovarjati.”

V kateri fazi je smiselno iskati vstop v zagonsko podjetje in kje najdemo takšne podjetnike?

“Idealno je, če najdete podjetnika, ki ima v glavi začrtano pot, a podjetja še ni ustanovil. Kot vlagatelji boste denimo s petimi tisočaki zagotovili dobršen del ustanovnega kapitala, v zameno pa dobili približno desetodstotni delež. Pravno gledano, boste vplačali denimo desetino kapitala, preostalo pa bo posojilna pogodba.

Takšne podjetnike lahko najdete na hekatonih, izobraževalnih dogodkih za podjetnike, dogodkih, namenjeni mreženju lokalnih podjetniških organizacij, demodnevih organizacij, ki iščejo vlagatelje … Morda kateri izmed vaših znancev oziroma sodelavcev ali vaših zaposlenih že kaže podjetniške ambicije. Poznamo primere, ko je lastnik podjetja zagotovil del začetnega kapitala svojemu dotedanjemu zaposlenemu.

Ne obstaja pa katalog. Prek spleta verjetno ne boste ravno naleteli na najbolj obetaven slovenski startup, ki se ravno ustanavlja.”

Kako sami varčujete za starost?

“Slabo. Imam neko rezervo za hude čase, a na tem področju sem slab.”

Pa na splošno, kakšen je odnos podjetnikov do tega vprašanja? Ali poskušajo z razpršitvijo premoženja v preostale naložbe zmanjšati svojo odvisnost od uspeha podjetja, ki ga imajo v lasti?

“Tisti, ki so izstopili iz lastništva in za to prejeli velike vsote, so primorani pristopiti k temu vprašanju. Drugi pa po mojem vedenju vprašanju razpršitve premoženja velikega poudarka ne dajejo. Opažam pa, da kupujejo naložbene nepremičnine, redkeje slišim, da bi kdo poskušal razpršiti tveganje z nakupom delnic. Če že, pa se tega ne lotevajo samostojno, ampak prepustijo upravljanje profesionalcem.”

Intervju je bil objavljen v reviji Moje Finance (18.04.2021).