(intervju) V praksi velja zmotno prepričanje, da je boniteta le pri osebnih vozilih

Vprašanje (službenih) prevoznih sredstev (v službene namene) in z njimi povezanimi obdavčitvami in obračuni posameznih ugodnosti je vse prej kot enostavno. Nakup vozila na finančni ali poslovni lizing? »Odločitev o tem bi morala biti predvsem posledica tehtnega premisleka, kaj želi kupec doseči. Pri tem je treba upoštevati, da je za davčne namene pomembno, kakšna je ekonomska logika posla in ne samo pravno poimenovanje pogodbe o lizingu. Pri tem se v praksi pojavlja več napak, ki lahko zavezanca drago stanejo,« med drugim poudarja Rosana Dražnik, preizkušena davčnica pri Slovenskem inštitutu za revizijo, ki opozarja tudi na številne pasti nakupa vozila iz tujine. Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) se pri nadzoru osredotoča na številna področja, pozorna je tudi na to, ali bi v določenih primerih morala biti obračunana boniteta, pa to ni. »Poznam številne primere, ko je FURS ugotovil, da se osebno vozilo ni uporabljalo zgolj za poslovne namene, pa boniteta ni bila obračunana«, opozarja davčna in poslovna svetovalka Božena Macarol.

O premalo znanem dejstvu, da je boniteto potrebno obračunati tudi od zasebne rabe ostalih vozil, ne le osebnih, najpogostejših napakah pri dokazovanju stroškov in drugih manj privlačnih vidikih voznega parka smo pred seminarjem Davki in dokazovanje stroškov avtomobilov, ki bo 27. avgusta potekal v organizaciji Akademije Finance, govorili  z Boženo Macarol in Rosano Dražnik, ki bosta seminar tudi vodili.

Kdaj naj se podjetje odloči za nakup službenega avtomobila doma ali v tujini, finančni lizing ali operativni lizing?

Macarol: »Če podjetje oceni, da je nakup službenega vozila ekonomsko utemeljen, je financiranje nakupa odvisno od njegovih likvidnostnih potreb. Če za nakup ne želi uporabiti lastnih finančnih sredstev, se odloči za posojilo. V praksi sta najpogostejša primera financiranja nakupa finančni in operativni lizing. Podjetje med navedenimi možnostmi financiranja izbere tisto, ki je zanj najugodnejša. V primeru finančnega in operativnega lizinga se nabava vozila na tak način na podlagi sprememb SRS od 1. januarja 2019 dalje knjiži med opredmetena osnovna sredstva podjetja in na dolgoročne obveznosti, kar pomeni, da med obema vrstama lizinga praktično ni več razlik.  Navedeno ne velja za najeme, krajše od enega leta, prav tako pa lahko mikro in majhne družbe (in s.p.-ji) tudi v bodoče knjižijo operativne najeme po “starem”. To pomeni, da  lahko mesečne zneske najemnin tudi po spremembi SRS neposredno knjižijo med stroške posameznega obračunskega obdobja.« 

Dražnik: »Pri nakupu avtomobila iz tujine je treba biti pozoren na več dejavnikov, ki lahko vplivajo na končno ceno:  kdo je prodajalec v tujini (fizična oseba, družba, preprodajalec  …) in kakšen je njegov status, ali kupujemo novo ali rabljeno vozilo … Vsekakor svetujemo, da zavezanci vse te dejavnike ustrezno preverijo, da lahko določijo pravilno davčno obravnavo v Sloveniji in izračunajo dejanski strošek oziroma ceno vozila. Vsekakor pa se je treba zavedati tudi, kdaj lahko slovenski zavezanci kupijo in registrirajo vozilo v tujini, kdaj pa gre v teh primerih za izogib davka. Pri tem dodatna obdavčitev ni nujno samo za vozilo, ampak še na ravni družbe v tujini, če ima ta kraj dejanske uprave in poslovodstva v Sloveniji.

Nakup vozila na finančni ali poslovni lizing – odločitev o tem bi morala biti predvsem posledica tehtnega premisleka, kaj želi kupec doseči. Pri tem je treba upoštevati, da je za davčne namene pomembno, kakšna je ekonomska logika posla in ne samo pravno poimenovanje pogodbe o lizingu. Pri tem se v praksi pojavlja več napak, ki lahko zavezanca drago stanejo. Še posebej pa morajo biti trgovci pozorni pri financiranju zalog, kjer se z vidika DDV pojavlja v praksi kar nekaj napak, predvsem zaradi pomanjkljive presoje, ali je do transakcije sploh prišlo, kako je prodajalec kupil vozilo … Pogosto se uporabi vzorec, ki je komercialno všečen, ne vzdrži pa davčne presoje. Sama uporaba transakcije »sale & lease back« (op.ur. prodaja in povratni zakup) pa je sedaj še toliko bolj problematična glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki spreminja poslovno prakso z vidika DDV v Sloveniji.«

V primeru finančnega in operativnega lizinga se nabava vozila na tak način na podlagi sprememb SRS od 1. januarja 2019 dalje knjiži med opredmetena osnovna sredstva podjetja in na dolgoročne obveznosti, kar pomeni, da med obema vrstama lizinga praktično ni več razlik. 

Pri uporabi prevoznih sredstev v službene namene je potrebno dokazovanje stroškov  – skozi potne naloge in druge evidence. Katere so pri tem najpogostejše napake?

Macarol: »Najpogostejše napake so pri vodenju evidenc o prevoženih kilometrih. Te so pogosto nepopolne, v njih manjkajo identifikacijski podatki vozila in oseb, ki vozilo uporabljajo. Seštevki kilometrov iz evidenc se pogosto ne ujemajo s podatki na števcu vozila. Kadar delodajalec odobri zaposlenemu uporabo osebnega vozila za zasebne namene, mu je kljub temu za službene poti dolžan izdati potni nalog. Te lahko izda za vsako posamezno pot ali pa več poti v daljšem časovnem obdobju, vendar morajo biti tudi iz takšnega potnega naloga razvidne posamezne dejansko opravljene službene poti.  Potni nalog je namreč podlaga za priznavanje drugih stroškov v zvezi s potjo pa tudi za 100 % bolniško nadomestilo v breme ZZZS, če bi imel zaposleni na službeni poti prometno nesrečo in bi bil v njej poškodovan.« 

Pogosto se uporabi vzorec, ki je komercialno všečen, ne vzdrži pa davčne presoje. Sama uporaba transakcije »sale & lease back« (op.ur. prodaja in povratni zakup) pa je sedaj še toliko bolj problematična glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki spreminja poslovno prakso z vidika DDV v Sloveniji.

Neredko zaposleni v službene namene uporabljajo tudi svoja zasebna vozila. Na kaj je pri tem potrebno paziti?

Macarol: »Delodajalec praviloma odobri uporabo zasebnega vozila v potnem nalogu, v katerem navede, da bo zaposleni potoval na službeno pot s svojim osebnim vozilom. V takšnih primerih pripada zaposlenemu povračilo stroškov kilometrine pa tudi vsi ostali stroški, ki jih je delodajalec opredelil kot potrebne za izvedbo službene poti, kot so npr. stroški nastanitve, cestnin ipd.« 

Dražnik: »Pri uporabi lastnih vozil za službene namene je ključno predvsem dokazovanje dejanske uporabe in dejansko opravljenih poti. Samo, če je dokazano, da se je za službeno pot uporabilo točno določeno vozilo in je bila službena pot res opravljena, je povračilo stroškov skladno z Uredbo lahko brez davčnih posledic.«

Je uporaba vozila lahko nagrada oz. darilo? 

Macarol: »Osnovni namen bonitet, ki jih delodajalec nudi zaposlenemu bi moral biti, da ga na ta način nagradi za njegov doprinos v podjetju. Prav zato je boniteta obremenjena z enakimi dajatvami kot plače zaposlenih. V Sloveniji je težava v tem, da že vsak prevožen “meter” v zasebne namene zaposlenega pomeni obvezen obračun bonitete, kar v praksi pripelje do številnih neživljenjskih situacij in tudi do obdavčitve, ki ni skladna z ekonomsko vrednostjo dobrobiti, ki jo ima od tega zaposleni. Znižanje plače zaradi obračuna bonitete je v teh primerih lahko višje, kot znaša korist, ki izhaja iz zasebne uporabe službenega vozila.  Zato se uporaba službenega vozila v zasebne namene z obračunom  bonitete splača predvsem tistim, ki imajo večji delež zasebnih voženj, na ta način pa jim delodajalec krije tudi stroške zasebnih voženj, seveda preko obračuna bonitete.« 

Dražnik: »Uporaba vozila je lahko nagrada ali darilo, a pri tem nikakor ne gre brez davčnih obveznosti. Na to ne smemo pozabiti.«

V Sloveniji je težava v tem, da že vsak prevožen “meter” v zasebne namene zaposlenega pomeni obvezen obračun bonitete, kar v praksi pripelje do številnih neživljenjskih situacij in tudi do obdavčitve, ki ni skladna z ekonomsko vrednostjo dobrobiti, ki jo ima od tega zaposleni.

Nam lahko predstavite kak primer možnih davčnih postopkov s področij, na katera se osredotoča FURS pri nadzoru?

Macarol: »FURS se pri nadzoru osredotoča zlasti na to, ali bi v določenih primerih morala biti obračunana boniteta, pa to ni. Pozoren je tudi na pravilnost obračuna bonitet, potnih stroškov in vodenje evidenc o prevoženih kilometrih.  Poznam številne primere, ko je FURS ugotovil, da se osebno vozilo ni uporabljalo zgolj za poslovne namene, pa boniteta ni bila obračunana. Direktor družbe je v davčnem postopku inšpektorju, ki mu je očital, da se službeno vozilo uporablja tudi za zasebne namene, zatrjeval, da to ni res.  Inšpektorju je pojasnil, da so zaposleni, ki uporabljajo sporno vozilo, po končani službeni vožnji to vozilo dolžni parkirati na službenem parkirišču in izpolniti ustrezno evidenco o prevoženi službeni poti. Nato mu je inšpektor s fotografijo, na kateri je bil isti službeni avto parkiran pred njegovo domačo hišo dokazal, da se sporno vozilo uporablja tudi za zasebne namene direktorja,  zato mu je naložil obračun bonitete za nazaj, od prvega dne pridobitve vozila (za 3,5 leta).«

Dražnik: »FURS v nadzoru preverja več področjih povezanih z vozili, kot so uporaba službenih vozil za zasebne namene in plačilo bonitete; upravičenost povračil stroškov v primeru uporabe zasebnega vozila za službene potrebe in tudi v primeru povračil stroškov za prevoz na delo in z dela; uporabo vozil, registriranih v tujini, v Sloveniji; neupravičenost odbitka DDV ob nakupu vozila; pravilno določanje DDV in DMV osnove pri nakupu vozila v tujini; opravljanje dela na črno in izogibanje plačila DDV pri transakcijah z avtomobili …«

Prav zaradi vsega navedenega se številna podjetja odločajo za obračun bonitete, čeprav se določena vozila uporabljajo izključno za poslovne namene in za to obstajajo tudi evidence. Tako si kupijo neke vrste “davčni mir”.

Česa v povezavi s službenimi avtomobili pa se premalo zavedamo?

Macarol: »Morda tega, da je potrebno boniteto obračunati tudi od zasebne rabe ostalih vozil, ne le osebnih. V praksi namreč velja zmotno prepričanje, da je boniteta le pri osebnih vozilih. Tudi pri tovornih vozilih (in drugih vozilih, ki niso osebna in se lahko uporabljajo za zasebne namene) velja poenostavljena logika davčnega priznavanja stroškov – kar ne moremo dokazati kot poslovno potreben strošek, je poslovno nepotreben. Če ni obračunana boniteta (osnova se pri tovornih vozilih ugotavlja drugače kot pri osebnih), se stroški, povezani z zasebno rabo, davčno ne priznajo. Zato je potrebno imeti tudi v teh vozilih evidence o prevoženih kilometrih (lahko potne naloge ali druge evidence, iz katerih izhajajo službene poti), da lahko na njihovi podlagi upravičimo prevožene kilometre na podlagi števca. 

Prav zaradi vsega navedenega se številna podjetja odločajo za obračun bonitete, čeprav se določena vozila uporabljajo izključno za poslovne namene in za to obstajajo tudi evidence. Tako si kupijo neke vrste “davčni mir”. Če se zaposleni v takšnih primerih ne strinja z obračunom bonitete, ker ima vsa dokazila o službenih vožnjah, se lahko z delodajalcem dogovori za dvig osnove za obračun bonitete na raven, ki ne bo vplivala na njegovo neto plačo zaradi bonitete. Različnih vprašanj in tudi možnosti je veliko, konkretne odločitve pa je najbolje presojati od primera do primera.«   

Deli:

Povezana vsebina

Janez KRIZAN, direktor razvoja novih poslovnih modelov in inovacij, A1 Slovenija, 7. Agrobiznis konferenca
12.02.2020 Foto: Jernej Lasič
AKADEMIJA
Businessman,Hand,Touching,Of,Digital,Data,Network,Transformation,For,Next
Novica, PARTNERSKI DOGODKI

Prijavite se na novice

Prijavite se in ne zamudite dogodka in vsakodnevnih novic