(intervju) »V Sloveniji je pogosto izgovorjen stavek ‘ti se samo uči’ naredil veliko škode«

Družinska podjetja delijo izzive vseh ostalih malih in srednje velikih podjetij, dodana pa jim je še skupina izzivov, ki izhaja iz samega družinskega lastništva ter zapletenosti odnosov v družini. Psihoterapevtka in delovna terapevtka Tanja Breznik meni, da je v Sloveniji veliko odnosov celo odlično funkcionalnih, a včasih odtujenih, saj med družinskimi člani ni občutka povezanosti in s tem posledično sprejetosti. Če pa tega občutka ni, nam tudi ni v interesu vlagati svoj čas in trud nekam, kjer to ni cenjeno ali je samoumevno. Ocenjuje, da se podjetja v tujini zaradi zavedanja, da kakovostni odnosi ustvarjajo močnejše podjetje, svetovanj poslužujejo v večji meri kot v Sloveniji.

V pogovoru o psihoterapiji in družinskih podjetjih nam je Breznikova med drugim zaupala tudi nekaj nasvetov za čim boljše odnose v družinskih podjetjih, med katerimi na prvo mesto postavlja korektnost.

Družinska podjetja imajo pomemben delež v slovenskem gospodarstvu, kjer se njihova vloga še povečuje. Na podlagi tega bi verjetno lahko rekli, da so odnosi v slovenskih družinskih podjetjih (in družinah) precej dobri?

»Seveda se njihova vloga povečuje, saj so iz malih delavnic zrasli v kvalitetna podjetja, prepoznana v Sloveniji in nekatera tudi v svetu. So pa tudi taka, ki so ostala tam nekje zadaj.

Moje mnenje je, da je v Sloveniji veliko odnosov, tako v družinah kakor tudi v družinskih podjetjih, funkcionalnih, lahko celo odlično funkcionalnih, a včasih odtujenih. Med družinskimi člani ni občutka povezanosti in s tem posledično sprejetosti. Ko se ustanavlja podjetje, se ves čas in  energija usmerjata v razvoj in rast podjetja. In na koncu dneva zmanjka časa, fizične moči, mentalne energije, emocij za odnos z otroki.  Otrok pa potrebuje od očeta ali mame – odvisno, kdo je gonilna sila podjetja – dosti več, kot da je umit, nahranjen, oblečen, po možnosti v najboljše tržne znamke tega sveta. Potrebuje varnost, sprejetost in pripadnost, ki se štejejo za osnovne gradnike, da zrastemo v  zdravo osebo. In tukaj se lahko zatika. In zato je velikokrat težko prenesti podjetje na naslednjo generacijo. Če nimamo občutka varnosti, sprejetosti in pripadnosti, nam ne bo v interesu vlagati svoj čas in trud nekam, kjer to ni cenjeno ali pa je celo samoumevno.  Ko se ob nekom počutimo varne, sprejete, šele takrat bo nastal občutek povezanosti. In ker smo ljudje socialna bitja, je za nas eksistencialnega pomena, da imamo ta občutek, občutek povezanosti. Prenos je lahko težak tudi zato, ker imajo nekateri starši nerealna pričakovanja do svojih otrok – prevzemnikov. Potem so tu lahko še stare zamere, nezaupanje in še bi lahko naštevali. Človek je res kompleksno bitje in ne more se ga poenostaviti. Vsako podjetje je knjiga zase.«

Če nimamo občutka varnosti, sprejetosti in pripadnosti, nam ne bo v interesu vlagati svoj čas in trud nekam, kjer to ni cenjeno ali pa je celo samoumevno. 

Pravite, da imajo družinska podjetja ne le finančno, ampak tudi čustveno bilanco, ki nemalokrat odločilno vpliva na to, kako se bo podjetje razvijalo pa tudi, ali in kako uspešen bo prenos na naslednjo generacijo …

»Zavedati se je potrebno, da je bila generacija, ki je gradila in ustvarjala sedanja družinska podjetja, vojna ali prva povojna generacija, in da so to travmatizirani otroci. Nepredelani zgodovini se pač ne moremo izogniti. Ko vas piči kača, se boste ustrašili zvite vrvi v travi. Nekateri so imeli več sreče in več podpore, nekateri manj, vsem pa je bil na tak ali drugačen način narušen bazični občutek varnosti. Varnost, sprejetost in pripadnost, kot sem že prej omenila, so temelji za zdrav razvoj človeka in posledično tudi uspeha, samozavesti in ponosa. Vsi hrepenimo po tem in bomo naredili vse, da se neprijetni občutki  ne bodo pojavljali. Perfekcionizem ni domena izdelave izdelka, ampak je perfekcionizem stvar odnosa. Z drugimi besedami, ko govorimo o občutku varnosti,  bomo naredili vse, da povrnemo ta občutek varnosti. Takrat se bomo zaščitili z obrambnimi vedenji, ki smo se jih nekoč naučili. In takrat so bile te obrambe zelo smiselne, pomembne in koristne. Ko otrok ne čuti varnosti, se nauči kontrolirati. Kontrolira tisto, kar zmore – vedenje, čustva, dejanja, misli, tako sebe kot drugih. Ko pa ta bazična nevarnost mine, je potrebno to travmo ali ta deficit predelati, se potolažiti, razbremeniti in osredotočiti na to, kaj nam je pomagalo, da smo se ‘izvlekli’. Kaj je naš del in kako nam je okolica pomagala pri tem, da smo se rešili iz težkega obdobja. To so naši resursi, ki nam jih nihče ne more vzeti. In če jih živimo in krepimo ter jim dodamo še zavedanje svojih potencialov, ki jih kot posamezniki imamo, je to zmaga. Bolj pomembno od tega, kaj nimamo ali nismo, je, kaj imamo in kdo smo, ter kako to čuvamo in negujemo. Iz tega lahko črpamo varnost, pogum, samozavest, ponos. In za ta proces rabimo čas.«

Varnost, sprejetost in pripadnost, kot sem že prej omenila, so temelji za zdrav razvoj človeka in posledično tudi uspeha, samozavesti in ponosa.

Kateri so tisti znaki, na katera morajo biti v družinskih podjetjih posebej pozorni? Znaki, ki opozarjajo, da imajo težavo z medosebnimi odnosi, ki vpliva na delovanje podjetja …

»Človek je zelo kompleksno bitje (telesno, duševno, duhovno, socialno, ekološko) in že samo s telesnega vidika, ko strah vpliva na naše možgane, pusti v njih določene posledice. Ko so naši možgani preplavljeni s strahom, bomo vedno ravnali po istem kopitu. Če  nas je strah, se ne moremo učiti novih stvari, ker smo usmerjeni v to, kako bomo ušli iz situacije, ki nam povzroča strah. Vedno bomo uporabljali iste strategije reševanja problemov. In če pogledamo nazaj, so ustanovitelji podjetij morali preživeti, saj so zrasli v duhu časa velikega pomanjkanja, tako varnosti kot blagostanja. Zato so izdelali zelo dobre preživetvene strategije. In takrat so bile te strategije najbolj učinkovite. Sedanje generacije smo se rodile v dobi obilja in preživetje je zamenjala kvaliteta življenja. In tukaj je tudi  eno od jabolk spora. Kje in kako najti pravo mero med delom in zasebnostjo? Največ konfliktov pri prevzemih opažamo v tem, da starši nočejo spustiti kontrole, prevzemniki pa ne želijo delati na tak način kot starši. Starše je strah, da bo podjetje propadlo, če se ne bodo žrtvovali. Otroke pa je strah, da bodo oni propadli – zboleli, izgoreli. Želijo si delati v podjetju ali prevzeti podjetje, vendar delati tako, da bo poleg dela in spanja ter anasteziranja stresa, bolečin in strahu, prostor tudi za kvalitetno življenje. Želijo delati tako, da bodo imeli ravnovesje med delom, prostim časom in skrbjo zase.«

Sedanje generacije smo se rodile v dobi obilja in preživetje je zamenjala kvaliteta življenja. In tukaj je tudi  eno od jabolk spora. Kje in kako najti pravo mero med delom in zasebnostjo? Največ konfliktov pri prevzemih opažamo v tem, da starši nočejo spustiti kontrole, prevzemniki pa ne želijo delati na tak način kot starši.

Kako se lotiti reševanja takšnih težav? Če se sicer podjetja poslužujejo povezovalnih »team buildingov«, je v družinskih podjetjih ekvivalent za to nekakšna družinska terapija po vzoru zakonske svetovalnice?

»Poleg tega, kako se lotiti reševanja, je pomembno vprašanje, kdaj se tega lotiti! Kar s kolegi opažamo, je, da se podjetniki lotevajo prepozno. Skozi leta se nabere veliko slabih spominov in izkušenj, želijo pa takojšnjo rešitev. Ni problem predati podjetje, v katerem so med družinskimi člani dobri odnosi, kjer so med seboj povezani in se znajo dobro ‘skregati’. Na kratko to pomeni, da prepir ali konflikti niso problem, ker so usmerjeni v spremembe oz. rešitve. Prepir postane problem, ko nas je strah prepiranja oz. konfliktov. To pa je takrat, ko se pri prepiranju uporabljajo vedenja, s katerimi posameznik sebe zaščititi – gre v obrambo. Ta vedenja niso konstruktivna, ampak so destruktivna (napadanje, kritiziranje, prezir, destrukcija). Takrat oseba iz strahu prekomerno reagira ali pa se zapre vase. V obeh primerih ni več odnosa. Ni več jaz  in ti. Tukaj pa je psihoterapija odlično orodje za  osvobajanje starih vzorcev in izgradnjo novih. Žal pa je psihoterapija proces, za katerega je potreben čas, da se v naših možganih naredijo nove nevronske povezave. Ljudje globoko v sebi vedo, da določena vedenja – ko recimo kričijo, ko jim kontrola začenja popuščati, ali ko uveljavljajo moč in so destruktivni – niso dobra in jim za to ni vseeno. Vendar ne znajo drugače oziroma se niso naučili drugih vedenj. Psihoterapija je načeloma usmerjena tudi v učenje.

Zato je dobro, da gredo starši na terapijo že prej, preprosto zaradi sebe. Da pridejo v stik s seboj, čustvi, potrebami, z željami, in ta znanja, ki jih skozi terapijo dobijo, generalizirajo v druge odnose, odnose z partnerjem, z otroki, s sorodniki, z zaposlenimi, s prijatelji.

S kolegi opažamo, da nekaterim podjetnikom zmanjka potrpežljivosti in vztrajnosti za delanje korakov. Nekateri podjetniki imajo nerealna pričakovanja; od tega, da bodo po petih srečanjih tako ali tako že vse rešili, do tega, da naj se drugi spremenijo in bo potem vse lepo po starem. Pa je to dosti bolj kompleksno.«

Ni problem predati podjetje, v katerem so med družinskimi člani dobri odnosi, kjer so med seboj povezani in se znajo dobro ‘skregati’.

Kako prisotna so v svetu svetovanja za izboljšanje odnosov v družinskih podjetjih ter kako prisotna so pri nas?

»Duh podjetništva se je v Sloveniji skozi zgodovino prekinil. S tem se je prekinila tudi tradicija prenašanja podjetij na naslednje generacije. Nekoč se je že zelo zgodaj otrok (največkrat sin) od svojega očeta začel učiti obrti, ki je lahko rasla. Veliko časa je preživel tudi na očetovem delovnem mestu. Pričel je z lažjimi deli ter nadaljeval do samega zaključevanja dela. Pri 18-ih letih je bil že skoraj samostojen. Njegova samozavest in ponos sta bila močna. V Sloveniji je pogosto izgovorjen stavek ‘ti se samo uči’ naredil veliko škode. Tudi zaradi tega stavka veliko mladih ni  pravočasno vpetih v posel staršev. V tujini je spoštovanje tradicije in dela precejšna. In mladi v svojo identiteto že zgodaj vpletejo delo v podjetju. To ne pomeni, da se v tujini ne poslužujejo svetovanj. Se mi zdi, da celo bolj, saj obstaja zavedanje, da kvalitetni odnosi delajo delo in podjetje močnejše in so zato še bolj zavzeti za osebno rast. Tako poleg coachov vključujejo psihoterapevte, delovne terapevte itd.«

V tujini je spoštovanje tradicije in dela precejšna. In mladi v svojo identiteto že zgodaj vpletejo delo v podjetju. To ne pomeni, da se v tujini ne poslužujejo svetovanj. Se mi zdi, da celo bolj, saj obstaja zavedanje, da kvalitetni odnosi delajo delo in podjetje močnejše in so zato še bolj zavzeti za osebno rast.

Kako naj se podjetje sploh loti izbire svetovalca? 

»To pa je kompleksno vprašanje, ker je odvisno od potreb podjetja. Pri nekaterih je dovolj Jaka Vadnjal in njegovi kolegi s področja prenosa podjetja, seveda s strokovno usposobljenim odvetnikom. Pri drugih se zaplete in je že potreben coaching ali psihoterapevt. V mojem svetu je še vedno najboljše priporočilo, ker papir oz. internet vse preneseta. Pa tudi to ni zagotovilo, ker je poleg strokovnosti pomembno, ali nam določen način ustreza.« 

Kako v primeru družinskega podjetja potegniti jasno ločnico med zasebnim in poslovnim delom oz. ju primerno uravnotežiti?

»Tukaj se prepletata dve stroki, delovna terapija in psihoterapija.  Velik poudarek v delovni terapiji je na uravnoteženju dela, prostega časa in skrbi zase. To je zagotovilo za zdravje in ob dolgotrajnem narušenju tega ravnotežja nastane bolezen. Kot vidite, sta prosti čas in skrb zase razdeljena. In pri podjetnikih se tukaj največkrat zaplete. To je dobro najprej osvetliti in ozavestiti. Včasih je zavedanje dovolj, da posamezniki začnejo delati spremembe in razmejevati poslovno od zasebnega. V primerih, ko pa se ustavi, lahko  psihoterapija dobro podpira to temo, kjer se osvetljuje prepričanja, strahove, prepovedi, sabotiranja, zavedanja vzorcev, ki se lahko tudi generacijsko prenašajo naprej. To ne pomeni, da so ljudje nesposobni ali slabiči, ker ne zmorejo razmejiti in morajo poiskati strokovno pomoč. V  mojem svetu so te osebe, ki se na tak način lotijo dela na sebi, zelo močne in pogumne, saj moraš biti zares pogumen, da pogledaš na področja, na katerih je prisoten strah.«

To ne pomeni, da so ljudje nesposobni ali slabiči, ker ne zmorejo razmejiti in morajo poiskati strokovno pomoč. V  mojem svetu so te osebe, ki se na tak način lotijo dela na sebi, zelo močne in pogumne

Lahko z nami delite nekaj nasvetov oz. vodil za čim boljše odnose v družinskih podjetjih? 

»Če nimamo časa za odnos, ga tudi ne moremo izboljšati. Kar pomeni, da si moramo za odnos vzeti čas, s čimer naredimo priložnost za stik in delitev sebe z drugo osebo. Zelo dragoceno in v zadnjem času premalo cenjeno je izkazovanje hvaležnosti. Ko prenehamo biti v stiku s hvaležnostjo, zapademo v samoumevnost. Tako si postanemo samoumevni in tudi drugi so za nas samoumevni. Velik poudarek pri podjetnikih je tudi učenje reševanja konfliktov in  upravljanja z jezo. Ko pride do problema ali napake, nihče na tem svetu nima pravice na nikogar kričati ali ga žaliti – in tu se dela velika škoda. Spodbujati v podjetjih korektnost. Tam, kje so člani zelo različni ali sprti med seboj, je potrebno vzpostaviti kulturo korektnih odnosov. Ni potrebno, da se imajo člani družine radi, morajo pa biti  korektni! To zadnje se mi zdi nasploh najbolj pomembno. Psihoterapija sama po sebi je predobra za patologijo, je nekoč rekla moja supervizorka Jana Rijavec, in res je, je strokovno sredstvo za preventivo zdravja, za osebno rast, za razvoj resursev in potencialov, za razvoj posameznika v kulturno, kritično in politično korektno osebo.«