Kam bi se lahko preusmerila evropska in slovenska proizvodnja

Kje so priložnosti za slovensko gospodarstvo, zakaj ni še več proizvodnje doma in kako hitro lahko podjetja najdejo alternativne vire

»Spomnim se sogovornikove misli s Poslovne konference Financ, kjer je bilo pregovorno rečeno, če parafraziram, da zdaj spet razmišljamo o lokalizaciji in regionalizaciji, dokler bo ta stroškovno učinkovita, nato pa se bodo v podjetjih znova našli taki, običajno s področja financ, ki bodo želeli kolute obrniti. Srednjeročno pričakujem manjšo odvisnost od tujih virov, saj je razsežnost nedavnih in trenutnih motenj v poslovanju pustila ne le določena zavedanja, ampak pospešila tudi parcialne transformacije,« pravi Marko Budler, predavatelj za področje logistike na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je kot član strokovnega sveta Združenja nabavnikov Slovenije (ZNS) v stalnem stiku s slovenskimi podjetji, raziskuje pa tudi mednarodne oskrbovalne verige z nabavo in logistiko.

Na vprašanje, koliko slovenska podjetja ob procesih vnovične regionalizacije proizvodnje in lokalne oskrbe tudi sledijo v tej smeri, Budler odgovarja, da predstavniki podjetij, s katerimi je bil v zadnjem času v stiku, že konkretizirajo razmišljanja o alternativah. Obenem dodaja, da to ni toliko izraženo kot v industrijskih panogah in državah, kjer obstaja še posebej velika potreba po samooskrbnosti oziroma večji samozadostnosti.

»Vpliva pa na te odločitve lahko tudi specifičnost našega proizvodnega trga in vloge dobaviteljev, ki so v mednarodne oskrbovalne poti vpeti kot dobavitelji drugega in tretjega reda. To nam omogoča, da smo lahko vidni kot ‘alternativni vir’, lahko pa te možnosti tudi sami iščemo.«

Glede povpraševanja po dodatni proizvodnji v Sloveniji bodisi iz Nemčije bodisi iz Avstrije sogovornik ugotavlja, da je tovrstnih dobaviteljskih vpenjanj že precej, obenem pa se je »zahodni del, vključno s Slovenijo, vse bolj ‘servitiziral’ oziroma je vse več zaposlenih prehajalo v storitveni sektor, iščejo se priložnosti za dodano vrednost in dvig produktivnosti. Podobno kot v ZDA si je razmeroma težko zamišljati kak velik premik v smeri povečanja proizvodnih zmogljivosti, kar nazorno prikazuje zmanjševanje teh zmogljivosti v panogi polprevodnikov v ZDA v zadnjih 25 letih. Indeks nabavnih menedžerjev PMI iz Nemčije že naznanja nekatera ohlajanja, predvsem pri gradbenih projektih pa se občutita pritisk na cene nabavnih materialov in dražje zadolževanje,« razlaga sogovornik.

Ob tem opozarja na redne analize inštituta Reshoring Initiative iz ZDA, ki od leta 2014 ugotavlja, da je zunanje izvajanje proizvodnega in drugih procesov na Kitajskem stroškovno neučinkovito ali vsaj nesuperiorno. Dilema med lokalizacijo in globalizacijo namreč ni novost, se je pa v zadnjem obdobju to vprašanje proučevalo obsežneje zaradi velikih razsežnosti trenutnih motenj v poslovanju in političnih motivov, dodaja sogovornik.

Alternative na vzhodu pa do Turčije in severne Afrike ter naprej

Po Budlerjevem opažanju evropska in tudi slovenska podjetja kot potencialne lokacije v okviru trendovske regionalizacije vidijo vzhodno Evropo, nekatere balkanske države, severno Afriko in Turčijo. »Pri Balkanu je vprašanje tudi tako imenovanega balkanskega mini šengenskega območja v nastajanju, ker je ta pomemben zaradi standardizacije in poenostavitve uvozno-izvoznih postopkov, ki so sicer omejitveni dejavnik nadaljnjega širjenje proizvodnega bazena na Balkanu. Tu pa vidim drugo težavo, da je ta bazen delovne sile že precej izčrpan, kar tudi priznavajo na Balkanu in sogovorniki iz realnega sektorja v Sloveniji. Sicer pa že razmišljajo tudi o državah, ki so do regionalizacije oziroma lokalizacije proizvodnje bolj prijazne, kot je denimo Madžarska, ki je avtomobilski industriji pred leti na široko odprla vrata, ali Poljska, ki je naredila ogromen korak v razvoju prehrambne in IT-industrije,« pravi sogovornik.

Dodaja, da bi lahko navedel še druge države, ki so dober primer, v nasprotju s Slovenijo, kjer se tri desetletja politika žal premalo intenzivno ukvarja z izkoriščanjem potencialov, denimo trajnostnih iniciativ, uveljavljanja blagovnih znamk in končnih izdelkov.

»Vse več se med podjetji omenjajo tudi Turčija, Maroko oziroma severna Afrika, pa tudi države Aseana, zveze držav jugovzhodne Azije, kot so Laos, Kambodža, Vietnam in Indija. Vendar če pomislimo, da se nekdo v omenjenih državah odloči iskati alternativne dobavitelje, ki jih ima zdaj na Kitajskem, se bo soočil s kupom regulativ, omejitev, s slabo logistično infrastrukturo ter nepoznanimi lokalnimi izvajalci logističnih storitev. Na teh lokacijah ni ustaljenih igralcev v logistični industriji oziroma ti ne prevladujejo, kot so DHL, DB Schenker in drugi.«

Ob tem Budler navaja oceno DHL, da je za vzpostavitev zanesljivega alternativnega vira dobave potrebno okoli 18 mesecev.

Pretirana osredotočenost Slovencev na nizko ceno in manjša predanost domači proizvodnji

Sogovornik na vprašanje, ali država zdaj kaj več spodbuja lokalizacijo proizvodnje, odgovarja, da nastajajo tako imenovani otoki lokalizacije, da pa država ponuja parcialne rešitve, ne sistemskih. »Obstajajo nekakšne iniciative, ki posredno ali neposredno vplivajo na vzpostavitev zamisli, kot je denimo certifikat slovenske kakovosti.« Ampak ob tem se Budler spomni na izjavo Aleša Kuharja z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki je pred leti dejal, da Slovenci radi kupujemo slovensko, dokler je cenejše od konkurence. »Zdi se mi, da je pri nas v kulturi in tudi v sistemu javnega naročanja zakoreninjena osredotočenost na ceno nad vsem drugim, in to bomo težko zaobšli. Za zdaj nam ‘Narejeno v Sloveniji’ oziroma ‘Made in Slovenia’ ne pomeni toliko kot narejeno v Nemčiji, v ZDA ali kjerkoli,« opozarja sogovornik.

Meni, da tudi »Narejeno v Evropi« slovenskemu porabniku ne bi nič pomenilo, saj je ta še vedno predvsem cenovno občutljiv.

»Po potrošniškem etnocentrizmu so znani Američani, v regiji pa denimo Hrvati in Srbi. Preprosto nismo še pripravljeni (dovolj) plačati etnocentrizma. Po drugi strani bodo podjetja, ki zdaj kupujejo sestavne dele na Kitajskem in jih tam tudi sestavljajo, morda preselila proizvodnjo v Slovenijo, če bodo znala to svojim kupcem v Sloveniji in drugod ustrezno predstaviti, da bodo ti pripravljeni plačati višjo ceno,« pravi.

Meni, da bi Slovenci lahko postali bolj etnocentrični porabniki, če bi proizvajali več končnih izdelkov z močnimi blagovnimi znamkami, in ob tem spomni na napovedani posel Domela s proizvodnjo električnih koles, ki je povsem nekaj drugega od njihove dosedanje proizvodnje. »Zdaj morajo iskati globalne dobavitelje, ker vseh komponent ne dobijo v Sloveniji,« razlaga. O tem primeru bo govoril tudi na prihajajoči 9. Konferenci slovenskih izvoznikov, ki bo 16. septembra na Brdu pri Kranju.

Alternativ na kratek rok bore malo

Sogovornik opozarja, da je tudi iz njegovih pogovorov s slovenskimi podjetniki razvidno, da ima večina podjetnikov v danem trenutku bore malo alternativ, ne zgolj ko gre za zagotavljanje alternativnih virov oskrbe, ampak tudi v primerih zamenjave oziroma zmanjšane porabe energentov. Sogovornik iz realnega sektorja je med drugim Budlerju omenil, da tudi če uvedejo vse varčevalne ukrepe, lahko do jeseni zmanjšajo porabo plina zgolj za odstotek.

»Kratkoročno je zelo težko kaj spremeniti. Tako kot bi na drugi strani za to, da ZDA omogočijo stiskanje naravnega zemeljskega plina, po besedah ameriškega predsednika Joeja Bidna potrebovali poldrugo leto. Realno torej štiri do pet let, da bi potem s tankerji dobivali ameriški plin. Precej časa bo vzelo tudi to, da se vzpostavijo proizvodnje polprevodnikov Intela v Južni Koreji in ZDA. Tako da kratkoročni krč utegne biti eden od povodov za krizo, saj bo zelo težko kratkoročno zmanjšati odvisnost od obstoječih virov,« pojasnjuje.

Dodaja, da kar se tiče povečanja energetske učinkovitosti podjetij v Sloveniji, lahko ta tudi zelo malo naredijo na kratek rok. Tudi zato, ker so izvajalci projektov alternativnih virov polno zasedeni in je precej teh projektov že na čakanju.

Na vprašanje, koliko bi nas moralo biti strah napovedi težav z energenti v Nemčiji in ali bo to dejansko bolj prizadelo tamkajšnje gospodarstvo ali prebivalstvo, Budler pravi, da težko odgovori, vendar meni, da bo prebivalstvo na boljšem.

»Ob tem vidim, da so tam, ko gre za prebivalstvo, sprejeli precej boljše ukrepe s subvencijami in iniciativami za manjšo odvisnost odjemalcev fosilnih goriv, pri nas pa si tega verjetno niti ne moremo privoščiti. Sploh po vseh pandemskih izdatkih zadnjih dveh let,« meni. Dodaja še, da dokler ostaja slovensko gospodarstvo v podobnem položaju glede vpetosti dobaviteljev drugega in tretjega reda avtomobilski industriji v Nemčiji, bomo še zelo odvisni od tega, kako bo šlo Nemčiji.

Če pa se bolj preusmerimo v uspešne blagovne znamke, kjer že imamo dobre primere, predvsem v turizmu in pri hrani, bo te odvisnosti manj. Sogovornik bo o teh in še drugih priložnostih za slovensko gospodarstvo podrobneje govoril na 9. Konferenci slovenskih izvoznikov, ki bo 16. septembra na Brdu pri Kranju.

Prispevek je bil najprej objavljen na portalu Izvozniki.si (18.8.2022).