Na področju upravljanja in prodaje terjatev smo v zadnjih letih priča velikim strukturnim spremembam in negotovim razmeram na trgu. Kriza v Ukrajini, visoka inflacija, dvigovanje cen nepremičnin in energentov so le nekateri dejavniki, ki zelo posegajo tudi na področje upravljanja in prodaje zapadlih terjatev. Pričakovana zmanjšana plačilna sposobnost dolžnikov in negotove razmere sta le dva izziva, s katerima se spopadajo upniki pri presojanju stroškovne upravičenosti upravljanja terjatev.
Na podlagi internih analiz v podjetju Prohit smo ugotovili, da se je sodna izterjava v času razglašene epidemije covida-19 zmanjšala za več kot 60 odstotkov, pri čemer tudi upravljanje terjatev v predsodnem postopku ni ostalo imuno za negativne posledice. V drugi polovici epidemije covida-19 se je plačilna disciplina izboljševala, predvsem zaradi prejetih subvencij države v času epidemije, ki so spodbudile porabo in vplivale na rast cen. V trenutnih razmerah, ko dosegamo eno najvišjih inflacijskih stopenj v zgodovini Slovenije, pričakujemo v prihodnjih mesecih in letih povečanje plačilne nediscipline, sočasno tudi zmanjšanje uspešnosti izterjave terjatev. Veliko podjetij zato v zadnjem letu zelo intenzivno išče rešitve, ki bi zmanjšale stroškovno tveganje glede upravljanja terjatev in jim dolgoročno zagotovile stalen denarni tok.
V skladu s potrebami na trgu in z evropskimi usmeritvami v zadnjem času narašča portfeljska prodaja terjatev, in sicer bodisi v obliki klasičnega enkratnega odkupa bodisi periodičnega odkupa terjatev. Glavna razlika med navedenima modeloma je v tem, da gre pri portfeljskem enkratnem odkupu za odkup terjatev, ki se opravi samo enkrat za posamezni sklop terjatev (ponavadi na letni ali dveletni ravni), za katere se prodajalec odloči, da bi jih želel prodati, medtem ko gre pri periodičnem odkupu za dolgoročni dogovor o sistemski prodaji terjatev, najpogosteje na mesečni ali četrtletni ravni. Pomembno dejstvo je, da se že v trenutku sklenitve pogodbe določijo pogoji za prihodnje prodaje terjatev, ki se nato opravljajo v dogovorjenem obdobju. V praksi se tovrstne pogodbe sklepajo za eno do dveh let.
Prav zadnji model je v zadnjih dveh letih dosegel nepričakovan razcvet, še posebej se zanj odloča vse več bank, zavarovalnic in telekomunikacijskih podjetij. Tovrstni model namreč omogoča upnikom, da se izognejo kopičenju in »staranju« tistih terjatev, katerih strošek upravljanja ne upravičuje iztržka, in hkrati tudi stroškovnemu tveganju, ki ga prinašajo negotove razmere na področju upravljanja slabih terjatev. Najpogosteje se za sklenitev tovrstnih pogodb odločajo banke, zavarovalnice, telekomunikacijska podjetja in tudi nekatera druga večja, predvsem zato, ker zahtevajo posebno strokovno znanje pri upravljanju, hkrati pa interni stroški upravljanja niso v korelaciji z izkupičkom. V samem postopku izterjave je namreč treba opraviti tudi številne poizvedbe o premoženju dolžnika in sistematično izvajati vse nadaljnje faze izterjave, da dosežemo optimalno stopnjo poplačila.
Prodaja teh terjatev prodajalcu dolgoročno zagotovi likvidnostna sredstva, prav tako se v okviru periodične prodaje terjatev oblikuje enotna pogodba, s čimer se minimizirajo stroški izvedbe postopka prodaje in fiksira prodajna cena.
Po nekaterih podatkih je sklepanje pogodb o periodični prodaji terjatev v tujini že stalna praksa. Pomenile naj bi že okoli tretjino vseh poslov, sklenjenih na področju portfeljskih odkupov terjatev.
Igor Stražišnik, direktor
