Na področju upravljanja in prodaje terjatev smo v zadnjih letih priča velikim strukturnim spremembam in negotovim razmeram na trgu. Kriza v Ukrajini, visoka inflacija, dvigovanje cen nepremičnin in energentov so le nekateri dejavniki, ki zelo posegajo tudi na področje upravljanja in prodaje zapadlih terjatev. Pričakovana zmanjšana plačilna sposobnost dolžnikov in negotove razmere sta le dva izziva, s katerima se spoprijemajo upniki pri presojanju stroškovne upravičenosti upravljanja terjatev.
V drugi polovici epidemije covida-19 se je plačilna disciplina izboljševala, predvsem zaradi prejetih subvencij države med epidemijo, ki so spodbudile porabo in vplivale na rast cen. V zdajšnjih razmerah, ko imamo eno najvišjih inflacijskih stopenj v zgodovini Slovenije, pričakujemo v prihodnosti poslabšanje plačilne nediscipline, hkrati pa tudi zmanjšanje uspešnosti izterjave terjatev. Veliko podjetij zato v zadnjem letu zelo intenzivno išče rešitve, ki bi zmanjšale stroškovna tveganja glede upravljanja terjatev in jim dolgoročno zagotovile konstanten denarni tok.
V skladu s potrebami na trgu in v skladu z evropskimi usmeritvami v zadnjem času narašča portfeljna prodaja terjatev, in sicer bodisi v obliki klasičnega enkratnega odkupa bodisi tako imenovanega periodičnega odkupa terjatev. Glavna razlika med navedenima modeloma je v tem, da gre pri portfeljnem enkratnem odkupu za odkup terjatev, ki se opravi samo enkrat za posamezni sklop terjatev (navadno je to na letni ali dvoletni ravni), za katere se prodajalec odloči, da bi jih želel prodati, medtem ko gre pri periodičnem odkupu za dolgoročni dogovor o sistemski prodaji terjatev, najpogosteje na mesečni ali četrtletni ravni. Pomembno dejstvo je, da se že v trenutku sklenitve pogodbe določijo pogoji za prihodnje prodaje terjatev, ki se nato opravljajo v dogovorjenem obdobju. V praksi se tovrstne pogodbe sklepajo za obdobje od enega do dveh let.
Prav zadnji model je v zadnjih dveh letih dosegel nepričakovan razcvet, še posebej se zanj odloča čedalje več bank, zavarovalnic in telekomunikacijskih podjetij. Tovrstni model namreč upnikom omogoča, da se izognejo kopičenju in »staranju« tistih terjatev, katerih strošek upravljanja ne upravičuje izplena, in se hkrati izognejo stroškovnemu tveganju, ki ga prinašajo negotove razmere na področju upravljanja slabih terjatev. Najpogosteje se za sklenitev tovrstnih pogodb odločajo banke, zavarovalnice, telekomunikacijska podjetja in tudi nekatera druga večja, predvsem ker zahtevajo posebno strokovno znanje pri upravljanju, hkrati pa interni stroški upravljanja niso v korelaciji z izplenom. V samem postopku izterjave je namreč treba opraviti tudi številne poizvedbe o premoženjskem stanju dolžnika in sistematično izvajati vse nadaljnje faze izterjave, da dosežemo optimalno stopnjo poplačila.
Prodaja teh terjatev prodajalcu dolgoročno zagotovi likvidnostna sredstva, prav tako se v okviru periodične prodaje terjatev oblikuje enotna pogodba, s čimer se minimizirajo stroški izvedbe postopka prodaje in se fiksira prodajna cena.