Duncan Clark je predsednik in ustanovitelj BDA, svetovalnega podjetja za naložbe v Aziji. Že tri desetletja svetuje vlagateljem na področju tehnologije in inovacij v Aziji, njegova knjiga iz leta 2016 z naslovom Alibaba: hiša, ki jo je zgradil Jack Ma pa opisuje vzpon kitajskega internetnega sektorja in podjetniškega razreda.
Na Poslovni konferenci Portorož, ki bo 18. in 19. novembra, bo predaval o tem, zakaj Evropa potrebuje Kitajsko. Z njim smo se pred konferenco pogovarjali o tem pa o izzivih kitajskega gospodarstva in zakaj danes na Kitajskem nastajajo drugačna podjetja kot pred desetletjem.
Ob carinah, nenehnih spremembah pravil … kako je poslovati v letu 2025?
Menim, da je danes vse politično. Nov izraz, ki ga ljudje danes uporabljajo, je geoekonomija. Vse v gospodarstvu ima danes geografske ali politične konotacije. Ne glede na to, ali ste malo ali srednje podjetje, ki nekaj samo prodaja, morate vedeti, kaj bo s carinami. Morda imate opravka s Kitajsko, ukvarjati se morate s seznami sankcij, da o Rusiji sploh ne govorim. Torej, da, živimo v zelo političnem okolju, tudi za podjetja.
Sploh, če primerjamo z obdobjem pred 20 leti, ko je bilo le podjetjem, kot sta Shell in BP, mar, kako sprememba režima vpliva na njihove dolgoročne naložbe. Zdaj smo v bolj nepredvidljivih, volatilnih časih, ko morajo biti podjetja bolj okretna. Morajo biti prilagodljiva, morajo se izobraziti tako o politiki kot umetni inteligenci.
Tempo sprememb, pa naj bodo geopolitične ali tehnološke, je po mojem mnenju brez primere v mojem življenju.
Kako drugačen je danes pristop k naložbam kot pred leti, ko se je zdelo, da je v zraku več optimizma?
Če pogledate tehnološka, internetna podjetja, je bilo včasih težje, treba je bilo imeti več kapitala, treba je bilo kupiti strežnike, opremo … Pojav računalništva v oblaku se mi zdi zelo zanimiv tudi v smislu, da je deloma precej demokratičen, kajne? V teoriji pač zdaj vsakdo lahko zažene idejo in potencialno je razširitev podjetja lažja, saj je potrebna manjša količina kapitala. Tudi umetna inteligenca doživlja zanimiv razvoj. Govori se, da bi morda lahko čez 10, 15 let imeli bilijonsko podjetje z enim delničarjem.
Kakršenkoli že je razvoj, ovire za rast obsega (barriers to scale) so veliko nižje kot kadarkoli. A tudi ovire za vstop so nižje. Konkurence je ogromno. Je neko vrelišče idej in za številne podjetnike to pomeni mešanico treme in navdušenja.
Nižje ovire za vstop in večja konkurenca pomenijo tudi, da je težje izstopati.
Ja, se strinjam. Vedno pomagajo tudi poznanstva. Poglejte samo Silicijevo dolino in koliko ljudi ima tam povezavo z univerzo Stanford. Vprašanje je, ali nam lahko uspe premagati te stare povezave, ali je danes moč ideje večja, da se bodo ljudje zbrali okrog nje? Smo v nekem novem svetu in precej nenavadnem položaju, kjer je veliko skladov tveganega kapitala obtičalo. So naložbe, v katere so vložili pred petimi, osmimi leti, a izhodov iz teh podjetij še ni bilo. V Evropi, pa tudi v ZDA, nismo videli toliko IPO kot pred leti, ki bi sprostili ta vloženi kapital.
Skratka, sprememb je ogromno. Pa pri tem ne gre denimo izpustiti razlike med Kitajsko in ZDA. Kitajsko »vodijo« inženirji, ZDA odvetniki, Kitajska preveč gradi, ZDA pa preveč tožijo. A Kitajska trenutno gradi stvari, ki imajo globalen vpliv, denimo na področju robotike. Danes se vse odvija tako hitro.
Ampak če se nova podjetja rojevajo hitreje kot pred 10, 20, 30 leti, ali tudi umrejo hitreje?
Menim, da ja. A zanimivo je, če pogledate lestvico največjih podjetij. Amazon, Google, Meta … Vse to so podjetja, ki obstajajo že kar nekaj časa. Bo komu uspelo povzročiti disrupcijo v njih? Ali bodo, kot Meta na področju umetne inteligence, kupovala manjša podjetja, da novi igralec ne bo mogel priplavati na površje? Ta podjetja so zelo previdna, da nihče ne postane preveč uspešen.
Omenili ste, da ZDA vlagajo preveč tožb. Zdaj se pogovarjajo o tem, kaj bodo storili z Googlovim monopolom. EU pri tem ni v ospredju, torej pri poskusih razbijanja podjetij …
EU se trudi, seveda z namenom zaščite porabnikov, ZDA z namenom zaščite podjetij, Kitajska pa ščiti sebe oziroma vlado. A nekateri trendi so vseeno zanimivi. Denimo DeepSeek, kitajsko podjetje, ki razvija odprtokodne modele umetne inteligence v tekmi z OpenAI, ki kljub imenu niti ni tako odprt.
Je pa Kitajska tista, ki je že pred leti izvedla zatrtje. Ko sem leta 2016 izdal knjigo o ustanovitelju Alibabe Jacku Maju, sem zadnje poglavje naslovil Ikona ali Ikar. Zato, ker je Jack Ma letel res zelo zelo visoko. In štiri leta pozneje ga je kitajska vlada zatrla, z njim pa tudi njegov imperij. Skrbelo jih je, da je postal prevelik. Zato je, morda nekoliko ironično, edina, ki se je lotila zatiranja tehnoloških podjetij, prav Kitajska. To je naredila na način, ki je škodil podjetniški aktivnosti in aktivnosti vlagateljev. A ni veliko vlad, kot je kitajska.
Ali Kitajska danes še lahko ustvari takega podjetnika, kot je Jack Ma? Ali je bila lekcija Ikarja prehuda?
Pred nedavnim sem znova prebral zgodbo o Ikarju in lekcija ni le ne leteti preblizu soncu, ampak tudi ne leteti preblizu morju, saj ne želite pasti vanj. Torej, bodite ambiciozni, a ne nepremišljeni.
Danes na Kitajskem vlada želi drugačna podjetja. Predsednik Ši Džinping verjame v tehnologijo, v kvantno računalništvo, napredno proizvodnjo. Alibaba je, zanimivo, tudi postala bolj aktivna na področju umetne inteligence. Podjetja, ki bodo danes želela uspeti na Kitajskem, bodo morala vsaj deloma vlagati v čipe, robotiko, v stvari, ki jih kitajska vlada ceni. Kitajska se tako bolj usmerja v strojno opremo, saj ima znanje, kako jo narediti, in zmožnost, da jo uporabi v vsakdanjem življenju. Denimo v robotih, ki delajo ob ljudeh.
Ampak je to morda lahko ovira za izvoz? Vemo, da so nekateri kitajski izdelki pod carinami, omejitvami, prepovedmi …
Ko sem pred 30 leti začel delati v Hongkongu, je bil poudarek na Aziji, Kitajska se je začela prebujati sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. In veljalo je nekako tako, da so drugi imeli tehnologijo, Kitajska pa hitro rastoči trg. In zato je kitajska vlada licencirala tehnologije za skupna vlaganja podjetij ali pa so se dogovorili za skupna vlaganja z drugimi. Iz tega so nato postopoma zgradili svoja podjetja. Danes je situacija obrnjena na glavo. Poglejte električne avte. Kitajci imajo tehnologijo. Ne samo tehnologijo, ampak imajo tudi surovine, plus še privlačne cene.
Tu je torej vprašanje za Evropo. Ali bodo tako kot Kitajska v devetdesetih želeli kaj v zameno za tovarne kitajskih znamk na evropskih tleh? Torej, ne da BYD odpre tovarno na Madžarskem, ampak kaj dobi Evropa v zameno za dostop do trga. Dostop do tehnologije denimo?
Evropa ima nekaj moči, saj Kitajska potrebuje njen trg, ampak to moč imaš le, če je nisi pripravljen predati.
Me pa nekoliko skrbi relevantnost Evrope v tekmi umetne inteligence, kjer imamo dva glavna igralca. Podjetja v Evropi še vedno nastajajo, a vprašanje je, ali je to okolje, kjer ta podjetja lahko zrastejo, ali se v iskanju priložnosti preselijo v ZDA. EU čaka nekaj težkih odločitev, še več skupnega pristopa. To, da je varovanje zasebnosti v ospredju vsega, je luškano, razumem, da nekatere omejitve so. Ampak da jih je toliko, da ne more nič zrasti, da se kljub skupnemu trgu podjetniki ne morejo preprosto širiti na druge trge …
Evropa nima niti enega novodobnega tehnološkega velikana z izjemo Spotifya in mogoče Stripa. Pa še ta dva imata glavne pisarne v ZDA.
Potem je tu še težava, da je Evropa velikokrat prepočasna. Denimo na področju umetne inteligence.
Če pogledamo malo bolj v preteklost, je veliko inovacij, ki so se pojavile v Evropi, nastalo povsem po nesreči. Denimo GSM je nastal kot plod sodelovanja evropskih poštnih uradov. Tudi tekstovna sporočila so nastala nekoliko po nesreči. Evropi tako občasno, po nesreči, uspe narediti nekaj dobrega. Ampak takrat, ko se ne trudi. Evropa ima neki gen za zdravo pamet, ki je pomemben. Spet se vračam k evropskim vrednotam in zaščitam. Sploh mladi se zavedajo moči in vpliva tehnoloških velikanov, zato menim, da je prostor za podjetja, ki ustrezajo temu. A za dosego tega se mora EU lotiti svoje regulacije, razdrobljenosti.
Se pa ta evropski konservativizem kaže tudi pri vlagateljih. Številna podjetja iz fintecha ne gredo več na londonsko borzo, ampak na newyorško, saj vedo, da bodo tam dobila več finančne podpore.
Nekaj pa se lahko naučimo tudi od Kitajske. Tam je tehnologija vseprisotna, tudi starejši so jo vzeli za svojo, manj je distance do tehnoloških inovacij. V Evropi pa ima tehnologija še vedno nekakšno negativno konotacijo.
Kako pa je Kitajski uspelo, da je celo starejšo generacijo spravila na nove tehnologije?
Kot povsod – z mlajšimi generacijami, ki so to prenesle na starejše. Je pa res, da je bila Kitajska včasih neučinkovita, z malo izdelki, slabo ponudbo v trgovinah … Internet je vse to spremenil, prinesel spletno bančništvo, gotovine danes tam tako rekoč ni. In starejši to vidijo in usvojijo, prepričani so, da je novo boljše. V Evropi je še vedno ta občutek nostalgije, strah pred spremembami. Čeprav tudi moj oče, ki bo kmalu star 93 let, uporablja Netflix, pokliče po Facetimu … Tehnologija je preprostejša, ni več treba kupa kablov, da priklopiš videorekorder.
Še eno dejstvo pa je, da je dobičkonosno nagovarjati starejše. Tudi kitajsko prebivalstvo se stara. Podobno je na Japonskem, kjer je trg odraslih plenic večji od trga otroških plenic.
Še vedno je veliko nezaupanja do Kitajske, kitajskih izdelkov. Kako je s tem, ko vemo, da težko preživimo brez stvari, narejenih na Kitajskem?
Tu bi ločil med Kitajsko in Kitajci. Kitajska ne zna projicirati mehke moči, tudi po nesreči ne. Kitajska rada razkaže svojo moč, že s samo velikostjo je grozeča. Nekaj premikov je sicer bilo. Poglejte mlade, Tiktok, Shein, igre, ki jih producira Tencent … Mladi vse to uporabljajo. Je pa danes manj tujcev, ki pridejo na Kitajsko. Včasih smo imeli pravi bum, ljudje so se učili mandarinščino, prišli študirat na Kitajsko. Tega danes ni več toliko. Ko je takega medčloveškega stika manj, to hitro postane izziv. Je pa na drugi strani večje število Kitajcev, ki študirajo v tujini, čeprav se tudi to zmanjšuje.
Včasih so tuja podjetja odpirala tovarne na Kitajskem, danes jo denimo BYD v Evropi. Kitajska je postala znamka, kajne?
Da, globalna podjetja so v iskanju nizkih stroškov odpirala tovarne na Kitajskem in potem ugotovila, da je to lahko tudi zanimiv trg. In ne le za nizkocenovne znamke. Luksuzne znamke, denimo LVMH, so uspešne na Kitajskem. Plus ne gre več le za državna podjetja, Alibaba in Tencent sta bili prvi veliki zasebni podjetji. Danes imamo na Kitajskem podjetja, ki odžirajo delež tujim multinacionalkam. Nanjo se še vedno močno zanašamo kot na proizvajalko, to bo noro težko nadomestiti. Ne moreš kar odpreti tovarne v Teksasu in nadomestiti kitajske tovarne. Kljub vsem oviram je ne moreš nadomestiti kar tako, čez noč. Zato bo, pa če hočemo ali ne, Kitajska ostala pomemben igralec.
Naslov vašega predavanja na PKP je Zakaj Evropa potrebuje Kitajsko. Mene pa zanima, zakaj Kitajska potrebuje Evropo. Oziroma ali jo potrebuje?
Jo, bolj kot si ljudje mislijo. Neko podjetje v Šenženu razvija pametna očala, ki omogočajo takojšnje prevode. Na Kitajskem ima tako podjetje približno pol leta prednosti pred konkurenco. Ampak če jim pa uspe prodreti v Evropo, bodo tu imeli leto, leto in pol prednosti pred konkurenco. Zato se veliko kitajskih podjetij zaveda, da Evropo potrebujejo, da pobegnejo konkurenci, majhnim maržam in regulaciji doma. Kitajska vlada lahko naenkrat vpelje stroga pravila ali zahteva razdrtje podjetij. To smo v preteklosti že videli. Zato tudi Kitajska potrebuje svet, ne le Evropo.
Je Kitajska morda postala preveč odvisna od tehnoloških podjetij?
Da, to je ena izmed skrbi. A so strokovnjaki, ki bodo rekli, da je to vseeno bolje kot pa odvisnost od nepremičninskega trga. Seveda ima svojo vlogo v tem tudi politika, ki pa se ne odloča vedno po temeljiti analizi trga. Kdaj jim uspe, denimo z električnimi avti jim je uspelo. A hkrati je to pripomoglo k temu, da ljudje vidijo Kitajsko kot grožnjo. Se pa še vedno preveč zanaša na izvoz izdelkov in se spoprijema z izzivi carin, omejitev.
Je pa tu potem še vprašanje politične prihodnosti države. Kitajska komunistična partija bo ostala, pojavljajo pa se vprašanja, ali bo oziroma kdaj bo prišlo do zamenjave v njenem vodstvu. Spopada se tudi z visoko brezposelnostjo mladih. Kaj bo prineslo to, sploh z vpeljavo več robotike in umetne inteligence? Več ljudi se tudi izseljuje, želijo si več priložnosti za nakup stanovanj, zemlje. To, da veliko mladih in intelektualcev zapušča Kitajsko, ni dobra novica za državo, čeprav navzven dajejo drugačen videz, videz zaupanja v nove tehnologije. Ko se je Kitajska pridružila Svetovni trgovinski organizaciji, smo vedeli, da se bo spremenila, a smo menili, da bo bolj podobna nam. No, to se ni zgodilo.
Bomo potem čez deset let videli znova povsem drugačno Kitajsko?
Bo drugačna in vprašanje je, kakšna bo demografija Kitajske. Prebivalstvo se stara, vrtci se zapirajo in se spreminjajo v domove za ostarele. Ni Kitajska edina, ki se spopada s tem in s starim vodstvom. Zdi se, da smo na robu nekaterih sprememb, a hkrati niti ni nobenih pobud za uresničitev teh sprememb.
Kako pa je z drugimi azijskimi gospodarstvi? Je med njimi kakšna nova Kitajska?
Tudi ta se starajo, vsaj Japonska in Južna Koreja, čeprav je vsaj na Japonskem nekoliko več optimizma. Rekel bi, da je danes bolje biti mlad Japonec kot pa mlad Kitajec. Če danes končuješ fakulteto na Japonskem, si službo dobil že dve leti prej. Če pa danes končuješ fakulteto na Kitajskem, si le eden v milijardi.
Južna Koreja, kljub politični krizi, dobro navzven kaže svoj videz Koreja Inc. Tudi Indonezija in Vietnam sta v vzponu. Ampak nobena ni Kitajska izpred 20 let.
