Avdiovizualna industrija (AV) je ena najhitreje rastočih kreativnih panog v Evropi, v Sloveniji pa še vedno v veliki meri ni v celoti izrabila svojega potenciala. O tem, zakaj je tako, kaj kaže najnovejša analiza svetovalne družbe Deloitte in zakaj je stabilnost političnega prostora ključni pogoj za razvoj, smo se pogovarjali z Gregorjem Štibernikom, direktorjem kolektivne organizacije za uveljavljanje in upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnem področju AIPA.
Slovenija ima močan ustvarjalni potencial, vendar se AV-industrija razvija počasneje kot drugod. Zakaj?
Sistem še vedno ni dovolj stabilen, da bi AV-industrija pri nas lahko zrasla do primerljive velikosti kot v drugih državah. Slovenija ima sicer vse ključne predpogoje: odlične ustvarjalce, prepoznavne avtorje, močne koprodukcije, rastočo postprodukcijo in izjemno dobro evropsko vpetost. A žal v Sloveniji vse prepogosto AV-industrijo obravnavamo kot strošek, namenjen kulturi, in ne kot gospodarsko panogo.
V resnici gre za prepleten ekosistem, ki povezuje ustvarjalnost, tehnologijo, podjetništvo, izvoz in mednarodno konkurenčnost. To je sektor, ki neposredno ustvarja delovna mesta, znanje, inovacije in rast. Dokler bo, zlasti v očeh odločevalcev, umeščen predvsem v kulturne okvirje, bo rasel počasneje, kot bi lahko.
Na posvetu ste predstavili tudi analizo svetovalne družbe Deloitte. Katere so najpomembnejše ugotovitve?
Omenjena analiza zelo jasno pokaže, da slovenska AV-industrija ustvarja visoke multiplikativne učinke. Izpostavil bi dve številki: vsak evro prihodka AV-industrije prinese še 0,8 evra v podpornih panogah. Na vsakih 10 delovnih mest v AV-industriji nastane 8 novih v turizmu, logistiki, transportu, IT-ju in storitvah. Najbolj nazoren je konkreten primer: snemanje Netflixovega filma The Union je v Piranu v 17 snemalnih dneh ustvarilo okoli 30.000 nočitev in skoraj 10 milijonov evrov prihodkov za lokalno gospodarstvo. To je gospodarska logika, ne gre zgolj za kulturni vidik.
Zakaj se vam zdi, da je izdelava takšnih študij sploh potrebna?
Zato, ker brez natančnih in verodostojnih podatkov ni mogoče upravljati sektorja, ki je hkrati kulturni, gospodarski, tehnološki in izvozni. V Sloveniji se preveč razprav o filmu odvija na podlagi pavšalnih vtisov ali političnega okusa. Študije, kot je Deloitteova, prinašajo dejstva: koliko ustvarimo, koliko vračamo, koliko delovnih mest odpremo in kolikšen je multiplikator. Podatki omogočajo, da AV-industrijo iz diskurzivne sfere »stroška« preselimo v sfero »investicije«. Neposredno pa tudi pokažejo, da se vlaganje v film ne le povrne, ampak preseže vložek.
Kje torej vidite glavni razvojni izziv v Sloveniji, še posebej v AV-industriji?
V stabilnosti sistema. AV-industrija je preveč odvisna od političnih sprememb. Vsaka menjava vlad, ministrstev ali prioritet prinese premike, ki jih kreativni sektor plača z zamudami, negotovostjo ali padcem produkcije. Vendar je treba izpostaviti tudi pozitivno: financiranje Slovenskega filmskega centra se je v zadnjih letih realno povečalo, posluh za kolektivne organizacije pa je večji kot kadar koli prej. To je pomembno. A posamezni dvigi ne rešijo strukture – rešujeta jo le konsistentnost in predvidljivost.
Pogosto poudarjate primerjavo z drugimi državami. Zakaj je ta tako pomembna?
Zato, ker kaže, da težava ni v ustvarjalcih, ampak v sistemu. Avstrija je s strateškimi ukrepi v dveh letih več kot podvojila obseg svoje AV-industrije. Hrvaška je s stabilnim sistemom vračil ustvarila enega najmočnejših filmskih turizmov v Evropi. Madžarska beleži več kot 30.000 snemalnih dni letno. Slovenija ima povsem primerljive predispozicije. Manjka le pogoj, ki ga imajo druge države – politični konsenz, ki presega mandatne cikle.
Kako se nestabilnost odraža pri ustvarjalcih in avtorjih?
Zelo konkretno. Ko sistem deluje, prihodki avtorjev rastejo, širijo se koprodukcije, več je snemalnih dni, več investicij in več mednarodne prepoznavnosti. Ko sistem pade, pa najprej izgubi ustvarjalec, nato produkcija, na koncu pa država.
AIPA kot osrednja kolektivna organizacija na AV-področju to zelo dobro vidi v praksi. Petnajst let našega delovanja dokazuje, da v strokovnem delu sektorja konsenz obstaja. Težava ni pri avtorjih, izvajalcih ali producentih. Težava je v nihanjih na ravni politike in odsotnosti jasne vizije, ki bi presegala volilne menjave oblasti.
Kako pomembne so spodbude za privabljanje tujih produkcij?
Ključne. Slovenija s 25-odstotnim vračilom ni več konkurenčna. Estonija ponuja 45 %, Avstrija okoli 35 %. Producentske hiše delujejo racionalno – selijo se tja, kjer so spodbude stabilne in predvidljive, postopki pa hitri. Slovenija ima vrhunske lokacije, znanje, varnost, infrastrukturo in ekipe. A dokler spodbude in postopki ne bodo konkurenčni, bomo izgubljali projekte, ki bi lahko ustvarili večmilijonske učinke na različnih ravneh.
Kaj bi morali narediti v naslednjih dveh letih, če želimo doseči preboj?
Tri stvari. Prvič, uvesti stabilen, konkurenčen sistem spodbud za domače in tuje produkcije. Drugič, vzpostaviti medresorski strateški svet, ki bi povezal kulturo, gospodarstvo, turizem in diplomacijo, ter tretjič, zagotoviti stabilno financiranje, ki ne pade ob vsaki menjavi vlade. Če to uredimo, bodo rezultati hitro prišli. Talente imamo, ekipe imamo, lokacije imamo. Potrebujemo le pogoje, ki jih imajo drugi.
Vaše sporočilo odločevalcem?
Preprosto – filmska industrija ni strošek. Je razvojna investicija z izjemnim donosom. In od nas vseh je odvisno, ali bomo to končno priznali tudi v našem sistemu.
