Ko govorimo o družinskih podjetjih, imamo skoraj vsi pred očmi isto sliko – podjetje, ki ga je ustanovila ena generacija, nato pa se z leti razvija, raste in počasi prehaja v roke naslednikov. Toda življenje je pogosto bolj zapleteno: včasih naslednikov ni, včasih nimajo interesa ali pa znanja, da bi prevzeli vodenje. Takrat se postavi vprašanje: ali in kako lahko podjetje uspešno vodi nekdo, ki ni del družine?
Najprej je treba vzpostaviti ravnotežje med nadzorom in svobodo. Družina si želi ohraniti vpliv, zunanji menedžer pa potrebuje dovolj avtonomije za sprejemanje odločitev. To ravnotežje se lahko doseže z različnimi pravnimi mehanizmi, ki se ponavadi vključijo v družbeno pogodbo – od vzpostavitve posebnih organov do razumnih omejitev pooblastil poslovodstva v zvezi z najpomembnejšimi odločitvami.
Drugi glavni vidik je nagrajevanje. Če želimo, da je menedžer motiviran in čuti pripadnost podjetju, ga moramo primerno nagraditi – bodisi z variabilnim delom plače, vezanim na rezultate, bodisi z drugačnimi oblikami udeležbe. Pri tem je treba upoštevati tudi davčno zakonodajo, saj lahko pravilno strukturiran sistem nagrajevanja omogoči davčno skladna izplačila.
Na koncu se postavi vprašanje, ali menedžerja vključiti v lastniško sestavo in delitev dobička. Obstajajo različni modeli, ki omogočajo, da menedžer sodeluje pri uspehu podjetja, hkrati pa družina obdrži odločilni nadzor.
Kako vse to uskladiti v praksi? Odgovor ni enoznačen – prav zato pa je tema tako zanimiva. Vabimo vas, da skupaj raziščemo priložnosti, ki jih vključitev zunanjega vodilnega kadra lahko prinese tudi vašemu podjetju.
