V času, ko vsaka zamuda pomeni izgubo, se vse več podjetij odloča za arbitražo – hitro, zaupno in donosno alternativo sodnim postopkom, poudarja Maja Malijanski, vodja oddelka za reševanje sporov v odvetniški pisarni CMS Slovenija.
V času številnih poslovnih izzivov si podjetja ne morejo privoščiti, da bi bili spori s poslovnimi partnerji stalnica v njihovem poslovanju. Ko do njih pride, je zato glavno vprašanje, kako najti hitro, predvidljivo in finančno racionalno rešitev. »Gospodarska arbitraža se je iz nišne pravne posebnosti preoblikovala v strateški instrument podjetij, s katerim ta zavarujejo denar, znižajo operativno tveganje, hkrati pa ohranijo ugled in poslovne odnose«, pojasnjuje Malijanskijeva.
Hitrejši postopki: čas je denar
Za podjetja je trajanje spora odločilno vprašanje. Dlje spor traja, dlje podjetje čaka na izplačilo in dlje spor obremenjuje vodstvo in druge zaposlene. To pa lahko povzroči izgubljene priložnosti v prodaji ali razvoju. »Arbitražni postopki so časovno zgoščeni, saj omogočajo strankam in arbitrom aktivno upravljanje rokov, omejevanje obsega dokazovanja in ciljno obravnavo glavnih vprašanj. V praksi to pomeni, da se zahtevki, ki bi na sodišču dobili pravnomočen epilog po petih ali celo desetih letih, v arbitraži pogosto zaključijo v enem ali dveh letih,« pomembno prednost arbitraže poudarja odvetnica.
Mednarodna izvršljivost in visoka predvidljivost
Arbitražne odločbe so mednarodno izvršljive po newyorški konvenciji iz leta 1958. »Za izvoznike, dobavitelje in investitorje, ki poslujejo čez mejo, to pomeni precej večjo verjetnost, da bo odločitev pretvorjena v denar tam, kjer so sredstva nasprotne stranke – brez vnovičnega pravdanja pred tujimi sodišči in brez procesnih labirintov,« pojasnjuje Maja Malijanski. Konvencijo je sprejela večina držav sveta, kar podjetjem daje visoko stopnjo predvidljivosti in zmanjšuje geopolitično ter pravno tveganje posameznega posla.
Arbitraža ni strošek, ampak naložba z donosom
Arbitraža ni brez stroškov: plačati je treba institucijo, arbitre, pravne svetovalce in pogosto tudi izvedence. A kot pravi naša strokovna sogovornica, primerjava pokaže, da je prav časovna prednost glavni generator prihrankov. »Krajši postopek znižuje stroške pravnih svetovalcev in notranjih kadrov ter pospešuje izterjavo sredstev. K temu dodajte še manjšo možnost izgube ugleda zaradi zaupnosti postopka ter manjšo verjetnost, da bo zadeva zašla v medijsko ali politično polarizacijo – in dobite jasno sliko, zakaj vodstva arbitražo obravnavajo kot naložbo z realnim donosom, ne kot strošek.«
Več nadzora, več zasebnosti
Ena izmed največjih prednosti arbitraže je možnost oblikovanja postopka po meri posla. »Stranki lahko sooblikujeta procesna pravila, postavita realne časovnice in – kar je najpomembnejše – določita arbitre z relevantnim sektorskim znanjem, od strojništva in energetike do IT-infrastrukture. Ta kombinacija preusmeri fokus na ekonomsko bistvo spora,« pojasnjuje odvetnica. »Obenem zaupnost postopka varuje poslovno občutljive podatke, cene, marže in intelektualno lastnino, kar je v konkurenčnih panogah pogosto enako vredno kot sam finančni izkupiček.«
Pogodbena ureditev kot strateška naložba
Najdražja arbitraža je tista, o kateri razmišljamo prepozno. Pravilno zasnovana arbitražna klavzula v pogodbi je ena najcenejših zavarovalnih polic za primer spora. »V praksi to pomeni jasno določitev institucije, sedeža arbitraže, jezika in števila arbitrov ter, kadar je mogoče, vključitev pospešenega postopka za spore pod določenim pragom. Za srednje velike zadeve se kot optimalna izkaže odločitev za enega arbitra, ki prihrani čas in denar, pri sistemsko pomembnih ali tehnično izjemno zahtevnih sporih pa je trojica arbitrov upravičena z vidika kakovosti in legitimnosti odločitve«, konkretno pojasnjuje Malijanskijeva.
Kdaj arbitraža prinaša največ poslovne vrednosti?
Vodjo oddelka za reševanje sporov v odvetniški pisarni CMS Slovenija smo povprašali tudi, v katerih primerih je arbitraža najbolj smiselna: »V čezmejnih B2B-razmerjih, kjer bo treba odločbo izvršiti v tujini, ali v transakcijah, kjer sta zaupnost in nadzor ključna – denimo pri občutljivih dobavnih pogodbah, projektih z visoko tehnologijo ali v transakcijah z večjim tveganjem, povezanim z ugledom podjetja. Tam arbitraža ne pomeni le procesne alternative, temveč konkurenčno prednost: hitro, predvidljivo in diskretno reševanje sporov je sporočilo trgu, da podjetje obvladuje tveganja in zna zaščititi vrednost.«
Vodstva podjetij, ki arbitražo obravnavajo kot orodje za zagotavljanje konkurenčne prednosti, dobijo torej več kot le drugačen postopek; dobijo mehanizem, ki pospeši izterjavo denarja, zniža stroškovni vidik spora in tveganja, povezana z izgubo ugleda, ter utrdi zaupanje partnerjev in investitorjev. V svetu, kjer je hitrost odločanja sinonim za konkurenčnost, je arbitraža naložba v poslovno agilnost.
Ali kot pravi Maja Malijanski: »Pravo vprašanje ni več, ali arbitrirati, ampak kako arbitražo pametno vgraditi v pogodbene temelje in jo voditi z enako disciplino, kot vodimo ključne projekte. Tam se skrije resnična donosnost: v mesecih, ki jih prihranimo, v priložnostih, ki jih ujamemo, in v kapitalu, ki ostane na voljo za prihodnjo rast.«
