Mirza je kombučo sprva pripravljal doma. Danes jo skupaj z bratom prodajata v trgovskih verigah po Sloveniji in še v osmih drugih državah. Pot od domače kuhinje do trgovskih polic ni bila niti hitra niti preprosta. Ustanovitelj blagovne znamke BeLife je z nami delil nekaj njegovih podjetniških lekcij.
Povedal si, da podjetništvo ni bila tvoja prva želja, ko si bil najstnik. Kdaj pa se je začela tvoja podjetniška zgodba?
Da, podjetništvo me je začelo zanimati precej pozno. Kot najstnik sem živel predvsem za nogomet. To je bil moj svet (smeh). Na začetku je bila kombuča zgolj domač izdelek. Pripravljal sem jo za družino in prijatelje. Potem pa se je v tretjem letniku srednje šole zgodilo nekaj pomembnega. Na šoli smo imeli podjetniški krožek, kjer sta nas mentorja spodbujala, naj razmišljamo o lastnih idejah. Takrat sem prvič pomislil, ali bi lahko iz pripravljanja kombuče nastalo podjetje. Vedno sem imel namreč željo ustvariti nekaj svojega in biti prvi v Sloveniji v nečem posebnem.
Kaj ti je dal podjetniški krožek?
Predvsem miselnost. Mentor je ves čas ponavljal, da ideja sama po sebi ni vredna nič. Vredna postane šele takrat, ko narediš prvi korak. Nismo ostali pri teoriji. Pošiljal nas je na ulico prodajat piškote, učil nas je, kako predstaviti izdelek, kako stopiti do neznanca in kako sprejeti tudi zavrnitev. Takrat sem prvič razumel, da podjetništvo ni ideja, ampak so dejanja.
Kdaj pa si ugotovil, da želiš podjetništvu dati prednost pred študijem?
Na fakulteti v Kopru sem zdržal osem mesecev. Že prej sem se prijavil v oddajo Štartaj, Slovenija, ker sem verjel, da je moj izdelek pripravljen za trg. Potem sem med predavanjem dobil klic s POP tv, da me vabijo na avdicijo.
Takrat sem si rekel: to je to. Nisem se več vrnil v predavalnico, ampak sem šel naravnost v referat in se izpisal. Bil sem stoodstotno prepričan, da želim poskusiti. Danes vem, da je bila to velika odločitev. Ne priporočam, da vsak naredi enako, mislim pa, da moraš v nekem trenutku sprejeti odločitev in stati za njo.
Ko si ustanovil podjetje, si se takoj odločil tudi za investitorja. Danes praviš, da je bila to napaka. Zakaj?
Ne zato, ker bi bil investitor slab. Takrat sem ga potreboval. Težava je bila, da kot mlad podjetnik nisem znal oceniti vrednosti svojega podjetja. Za deset tisoč evrov sem prodal 25 odstotkov podjetja. Takrat se mi je to zdelo ogromno denarja, danes pa vem, da sem za razmeroma majhen vložek prodal zelo velik delež.
Posledice te odločitve so prišle šele veliko pozneje, ko sem moral investitorja izplačati. Takrat sem zares razumel, kako drage so lahko nekatere odločitve, če jih sprejmeš prezgodaj. Če bi danes svetoval mlademu podjetniku, bi mu rekel: ne prodajaj svojega podjetja prehitro. Najprej dobro razumi, kaj sploh prodajaš.
Iz napak se največ naučimo, pravijo.
Da in bilo jih je kar nekaj (smeh). Ena je bila, denimo, tudi lastna proizvodnja. Če bi lahko začel znova, lastne proizvodnje ne bi odprl. Takrat sem mislil, da mora pravo podjetje vse narediti samo. Danes vem, da ni nujno tako. V proizvodnjo smo vložili ogromno denarja, časa in energije. Delali smo po 16 ali 18 ur na dan, živeli tako rekoč samo še za podjetje. Na koncu smo proizvodnjo po dveh letih in pol zaprli.
Ste potem našli proizvodnega partnerja?
Da. Mi zdaj razvijamo recepture, pripravljamo osnovno tekočino in skrbimo za razvoj izdelkov. Partner pa poskrbi za tehnični del – polnjenje, steklenice, etikete in celotno proizvodnjo. To pomeni, da nam ni bilo treba vlagati več sto tisoč evrov v proizvodne linije in opremo. Če bi vedel, da takšna možnost obstaja že leta 2018, bi se zanjo odločil takoj.
Veliko ljudi misli, da je najtežje priti na trgovske police. Je res?
Na polico je težko priti, ampak to je tehnični del zgodbe. Trgovca pokličeš, mu pišeš, pošiljaš vzorce. Ne enkrat, ampak desetkrat. Če si vztrajen, se prej ali slej pogovorite. Velikokrat pomaga tudi distributer, ki že sodeluje s trgovsko verigo. Pravi izziv pa pride šele potem.
Najtežje ni priti na trgovsko polico. Najtežje je poskrbeti, da gre izdelek s police. Če ljudje izdelka ne kupujejo, ga trgovec zelo hitro zamenja z drugim. Moje delo danes je predvsem to, da razmišljam, kako bodo kupci v trgovini posegli prav po naši kombuči. Zato marketing ni strošek, ampak nujna naložba.
Trgovec prodaja prostor …
Res je. Mi prodajamo izdelek, trgovec pa nam proda prostor na polici. Poleg tega ponuja še bolj izpostavljena mesta, letake, promocije in druge aktivnosti. Ko to razumeš, začneš tudi drugače razmišljati o prodaji.
Podjetništvo tudi ni hitra pot do bogastva. Kakšna je realnost?
Veliko težja, kot si večina predstavlja. V naši panogi pogosto rečem, da je nekdo, ki obogati v prvih desetih letih, verjetno naredil nekaj zelo posebnega. Svet pijač je zahteven. Vsak cent je pomemben. Ko izračunavaš ceno ene stekleničke, šteješ vsak strošek posebej. Na koncu želi svoj delež vsak – proizvajalec, distributer, trgovec. Mi ne delamo za evre, ampak za cente.
Mladi pogosto mislijo, da podjetje začne prinašati dobiček zelo hitro. Pri nas se je šele po šestih do osmih letih začelo kazati, ali poslovanje sploh postaja zares vzdržno. Zato moraš biti potrpežljiv. Če pričakuješ hiter zaslužek, boš zelo hitro razočaran.
Kako je videti tvoj delovni dan danes?
Dopoldne sem v proizvodnji. Kuhamo tekočino, pripravljamo naročila, delam v skladišču, pošiljamo vzorce. Popoldne pa se ukvarjam z marketingom, družbenimi omrežji, blagovno znamko in razvojem novih izdelkov. Veliko ljudi si predstavlja, da podjetnik samo vodi podjetje. Resnica je drugačna. Če imaš majhno ekipo, moraš znati narediti vse.
Sam sem moral pri sebi sprejeti, da nobeno delo ni pod mojo ravnijo. Če je treba delati v skladišču, bom delal v skladišču. Če je treba čistiti, bom čistil. Če je treba snemati oglase, bom snemal oglase. Mislim, da je to ena pomembnejših lekcij podjetništva.
Kaj bi svetoval mladim, ki razmišljajo o podjetništvu?
Najprej bodite radovedni. Poskusite čim več stvari. Ne bojte se narediti napake, ker vas prav napake največ naučijo. Veliko pomembneje je, da iz njih nekaj odnesete, kot pa da se jim poskušate za vsako ceno izogniti. Pomembno je tudi, da ste iskreni do sebe. Da si znate priznati, ali ste za nekaj ustvarjeni ali ne.
Predvsem pa ne zaženite podjetja samo zaradi denarja. Če bo denar vaš edini cilj, boste zelo težko vztrajali takrat, ko bo najtežje. Bodite spoštljivi, ne mislite, da ste nad drugimi, in ne pozabite, da se podjetništvo začne pri odnosu do ljudi.
