Deset milijonov evrov državnih spodbud za filmske produkcije bi lahko ustvarilo za 45 milijonov evrov gospodarske aktivnosti in skoraj 20 milijonov evrov dodane vrednosti. A Slovenija pri privabljanju tujih produkcij zaostaja za konkurenco, domači ustvarjalci pa opozarjajo na pomanjkljivosti sedanjega sistema. Kako povezati kulturo in gospodarstvo, so včeraj razpravljali v ljubljanskem Grand Plaza Hotelu.
Ko je Netflix v Piranu snemal akcijski film The Union z Markom Wahlbergom in Halle Berry, je Slovenija za spodbudo produkciji namenila približno 2,5 milijona evrov. Filmska ekipa pa je v slovenskem gospodarstvu ustvarila za okoli deset milijonov evrov porabe. Prihodki niso ostali samo v filmski industriji, ampak so jih ustvarili tudi hotelirji, gostinci, prevozniki in številni drugi ponudniki storitev.
Prav takšni primeri so bili v ospredju torkovega dogodka Kultura, ki ustvarja gospodarstvo – čas je za skupno AV-politiko, ki so ga pripravili Časnik Finance, AIPA, k. o. in Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev.
Deset milijonov spodbud bi ustvarilo 45 milijonov gospodarske aktivnosti
Osrednji del dogodka je bila predstavitev analize ekonomista Jožeta P. Damijana z ljubljanske ekonomske fakultete, ki jo je naročila AIPA. Po njegovih izračunih bi deset milijonov evrov letnih državnih spodbud filmski produkciji ustvarilo za približno 45 milijonov evrov gospodarske aktivnosti, 19,3 milijona evrov dodane vrednosti in podprlo delo, enakovredno 236 zaposlitvam. Država bi z davki in prispevki dobila nazaj približno šest milijonov evrov.
Damijan je zato predlagal povečanje spodbud na deset milijonov evrov letno in uvedbo 30-odstotnega povračila upravičenih stroškov. Ob tem je poudaril, da koristi filmske industrije presegajo neposredne finančne učinke, saj vključujejo tudi promocijo države, turizem in razvoj domačega ustvarjalnega potenciala.
Kot neizkoriščeno priložnost je navedel snemanje filma Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan v dolini Soče, kjer filmske prepoznavnosti nismo ustrezno vključili v turistično ponudbo. Slovenija pa po njegovem mnenju ne bi smela ostati zgolj ponudnica snemalnih lokacij, temveč bi morala po zgledu nekdanjih jugoslovanskih koprodukcij svetu ponuditi tudi lastne zgodbe, ki bi prinašale dolgoročne prihodke iz distribucije in avtorskih pravic.
Hrvaški uspeh razkriva tudi pasti filmskega razcveta
Kako učinkovita je lahko filmska politika, je predstavila Tanja Ladović Blažević iz Hrvaškega avdiovizualnega centra (HAVC). Hrvaška je sistem denarnih povračil uvedla leta 2012, danes pa produkcijam omogoča 25-odstotno povračilo upravičenih stroškov oziroma do 30 odstotkov za snemanja na manj razvitih območjih.
S tem je postala privlačna lokacija za mednarodne produkcije, od velikih hollywoodskih filmov do televizijskih serij. Pri odločitvah producentov pa po besedah gostje ni odločilen zgolj odstotek spodbud, temveč predvsem predvidljivost sistema, zanesljivost izplačil in razpoložljivost izkušenih filmskih ekip.
A tudi uspeh ima svojo ceno. Leta 2019 je bilo na Hrvaškem toliko tujih snemanj, da so cene filmskih ekip močno zrasle. Domači producenti so vse težje dobili sodelavce in številnih projektov niso mogli izpeljati v okviru razpoložljivih proračunov.
»Treba je najti zlato sredino,« je opozorila Ladović Blažević. Prevelik obseg tujih produkcij lahko namreč začne škodovati nacionalni filmski industriji.
Ob tem je poudarila dolgoročne turistične učinke. Snemanje serije Igra prestolov je Hrvaški prineslo veliko mednarodno prepoznavnost, študije pa so pokazale tudi znatno povečanje turističnega obiska in porabe. Vendar takšni učinki niso samoumevni – država in lokalne skupnosti jih morajo znati izkoristiti.
Kot drugi mednarodni zgled so udeleženci spoznali Estonijo, katere pristop je predstavil Nikolai Mihailišin iz podjetja Münchhausen Productions. Tudi estonska izkušnja je pokazala pomen povezovanja denarnih spodbud, produkcijske infrastrukture in predvidljivega poslovnega okolja.
Slovenski producenti: spodbude morajo biti dostopne tudi domačim filmom
Na okrogli mizi, ki jo je vodil Saša Tabaković, so domači filmski ustvarjalci opozorili predvsem na nekonkurenčnost slovenskega sistema.
Producent Danijel Hočevar je poudaril, da ima Slovenija izkušene ustvarjalce, kakovostno postprodukcijo in raznolike snemalne lokacije, vendar zaradi prenizkih in omejenih spodbud izgublja projekte, ki bi jih lahko izvedli doma. Posebej problematično se mu zdi, da sistem denarnih povračil ni na voljo tudi slovenskim produkcijam.
Podobnega mnenja je bil režiser in scenarist Klemen Dvornik, ki je opozoril, da Slovenija z razširitvijo spodbud na domače filme zamuja že približno desetletje. Predlagal je sistem, ki bi poleg porabe v Sloveniji nagrajeval tudi vključevanje slovenskih scenaristov, režiserjev in igralcev. Na ta način država ne bi spodbujala samo tujih naročil za tehnične storitve, ampak tudi razvoj domačega ustvarjalnega potenciala.
Osrednje sporočilo dogodka je bilo jasno: filmska industrija ni zgolj kulturna dejavnost, ampak tudi gospodarska priložnost. Toda več javnih sredstev samo po sebi ne zagotavlja uspeha. Slovenija potrebuje predvidljiv sistem, ki bo privabljal tuje produkcije, krepil domače ustvarjalce in zagotavljal, da gospodarske koristi snemanj ne bodo omejene zgolj na čas, ko filmska ekipa prebiva v državi.
Vprašanje zdaj ni več, ali lahko kultura ustvarja gospodarsko vrednost, ampak ali jo bo Slovenija znala sistematično razvijati.
