O tektonskih premikih ob uvajanju trgovinske politike Donalda Trumpa ter posledicah za posle slovenskih in evropskih podjetij smo se pogovarjali s Fredom Schneiderjem, izvršnim direktorjem mreže wiiw Executive Network pri Dunajskem inštitutu za mednarodne ekonomske študije (wiiw).

Američan, ki se je pred 23 leti priselil v Evropo kot uslužbenec ameriškega obrambnega ministrstva, je kariero sprva nadaljeval kot novinar, med drugim tudi pri Wall Street Journalu, nato pa kot analitik pri Economist Intelligence Unitu. Po magisteriju MBA je postal raziskovalec in bil svetovalec za poslovne strategije več vodstvenih omrežij ter podjetij od srednje in vzhodne Evrope, Rusije do Afrike in Bližnjega vzhoda. Pri dunajskem wiiw Executive Networku pa poslovnim vodjem pomaga »prevajati« gospodarske podatke v jezik, ki je uporaben za njihove poslovne odločitve, pravi Schneider, ki bo tudi eden od glavnih govornikov na Poslovni konferenci Portorož 18. in 19. novembra.

Predsedovanje Donalda Trumpa bistveno spreminja globalno trgovinsko politiko. Katere od teh sprememb bodo po vašem mnenju imele najtrajnejši vpliv na poslovno okolje za evropska in slovenska podjetja?

Slovenija je predvsem proizvodna dobaviteljica Nemčiji, podobno kot druge države srednje in vzhodne Evrope. Ker je torej obseg neposrednega slovenskega izvoza v ZDA zanemarljiv, govorimo predvsem o posrednem vplivu.

O preoblikovanju trgovine sicer obstaja veliko teorij. O tem bi lahko govorili čustveno. A realnost je, da so ZDA z vidika proizvodnje in porabe več let trošile čezmerno, zato Donald Trump poskuša porabo bolj uravnotežiti s proizvodnjo. Enakovrednega razmerja sicer ne bo mogel doseči, sploh ne v kratko- in srednjeročnem obdobju. A to je njegov generalni cilj.

Kako to vpliva na Evropo? Nemška vlada je že namenila znatna in prepotrebna sredstva za razvoj infrastrukture, pa tudi za obrambno industrijo, kar bo pozitivno vplivalo na druge države.

Vplivi bodo sicer bolj vidni prihodnje leto. Carine za evropska gospodarstva niso niti približno tako škodljive, kot bi lahko bile in kot bodo za nekatere druge uvoznike v ZDA. Japonska je v podobnem položaju kot Evropa, slabše bo Kanadi, Mehiki, še slabše pa Indiji in Kitajski. Vse to bi lahko bil neto plus za Slovenijo, a počakati moramo na razplet pogajanj.

Naj dodam, da osebno nisem glasoval za Donalda Trumpa, pa ne zato, ker ne verjamem v njegovo politiko, ampak zato, ker ne verjamem vanj kot človeka. In čeprav gledam skozi oči Američana, sem polovico življenja preživel v Evropi, moja družina je evropska, moje podjetje je v Evropi, zato me blaginja Evrope zelo zanima.

Morda ne boste radi slišali tega, a po naravi so glede prihodnosti Evropejci veliko bolj pesimistični kot Američani. Zato, če gledam skozi svoje ameriške optimistične oči, za Evropejce vidim priložnosti, saj je konkurenca tisto, kar nas dela boljše. Vse to vidim kot pozitivno, ne le za Slovenijo, ampak tudi za Evropo.

Kateri slovenski in evropski industrijski sektorji se bodo morali prilagoditi novim trgovinskim režimom?

Še enkrat, v primeru Slovenije gre za posredni vpliv. Se bo morala prilagoditi tudi z notranjega vidika? Morda pri posameznih proizvodih, vendar sama industrijska baza verjetno ne bo doživela večjih sprememb. Na primer morda ne bo šlo za dobavljanje sestavnih delov za nemška luksuzna cestna terenska vozila, temveč za transportna vozila vojaškega osebja.

Trumpov pristop se osredotoča na dvostranske namesto na večstranske sporazume. Je prihodnost svetovne trgovine dvostranska? Katera ključna multilateralna ustanova iz obdobja po drugi svetovni vojni bi po vašem mnenju nujno potrebovala spremembe ali celo zamenjavo?

Večina mednarodnih organizacij potrebuje prenovo, saj se je svet bistveno spremenil. Svetovna trgovinska organizacija (STO), katere temelj je bil povojni dogovor GATT in ki je bila ustanovljena leta 1995, je kljub svojemu kratkemu obstoju doživela neuspeh. Dogajanja po vstopu Kitajske ji ni uspelo obvladati, saj kršitvam pravil niso sledile sankcije, kot bi morale.

Videli bomo, ali bo STO sploh mogoče nadomestiti ob tem, ko smo priča razcepu svetovnih sil na dva pola. Sicer se govori o večpolnem svetu, a dejansko Rusi nimajo kaj dosti drugega kot jedrsko orožje. Imajo zelo šibko gospodarstvo in demografske težave, zato napovedi zanjo, razen tega, da črpa surovine iz zemlje, niso posebno pozitivne.

Kitajci pa bodo tu očitno še dolgo. Čeprav imajo demografske zadrege in svoje notranje težave, še vedno pomenijo skoraj petino svetovnega prebivalstva. Ker tudi ti ustanavljajo svoje mednarodne organizacije, da bi izravnali vpliv nekaterih zahodnih organizacij, je malo verjetno, da bo STO spet začel delovati. Morda bo zaživel kak odprt forum za mednarodna pogajanja, s katerimi bi se izognili morebitni katastrofalni vojni.

Moramo pa tudi razumeti, da ima Trump še tri leta mandata. Ga bo nasledil J. D. Vance? Verjetno ne. Kdo iz demokratske stranke? Še manj verjetno. In realnost je, da razen davčnih olajšav Trump ni sprejel nobenega zakona. Mednarodni odnosi in davčni ali carinski načrti temeljijo na njegovih kapricah, ki jih lahko katerikoli novi predsednik že prvi dan svojega mandata spremeni.

Kakšne protekcionistične politike bi po vašem mnenju lahko začela uvajati EU? Kako bi se po vašem mnenju lahko najbolje razpletla situacija med ZDA in Kitajsko ter EU med njima?

Severnoatlantsko zavezništvo med ZDA in Evropo, ne glede na to, kdo je predsednik, dolgoročno ostaja pomembno. V ZDA sicer trenutno potekajo ciklične spremembe, ki vplivajo na svet, a to je bilo za ZDA značilno že od njihovega nastanka. In kdorkoli bo prišel po Donaldu Trumpu, bo zelo verjetno ostal v tej zvezi.

Sicer tudi Kitajska lahko prinese dobre stvari. Po naravi nisem protekcionist, saj verjamem, da nas konkurenca naredi boljše. A to nas vrača k pogovorom o STO, kjer bi bila ključna poštena konkurenca.

Ko se znajdemo v situacijah, ko Kitajci igrajo nepošteno, je treba sprejeti vzajemne ukrepe, da se pogoji izenačijo. Ko vidimo, da vse več kitajskih podjetij v Evropi izvaja dumping, mora ta ukrepati, da bi bila njena podjetja še naprej sposobna proizvajati in izvažati v druge države po svetu. To ne pomeni, da mora EU vse svoje izdelke subvencionirati, pomeni pa, da mora zaščititi svoje trge pred nepoštenimi praksami.

Nepredvidljivost in strateška dvoumnost sta postali nova značilnost mednarodnih trgovinskih odnosov. Kako naj se slovenska podjetja odzivajo, da bi se učinkoviteje spoprijemala s to povečano negotovostjo?

Rekel bi, da je izhodišče vašega vprašanja dejansko napačno. Menim, da je tisto, kar zdaj vidimo kot nepredvidljivo, precej predvidljivo. ZDA zdaj prehajajo skozi institucionalni in družbenoekonomski cikel, ko se vlada vmešava v osebna življenja ljudi. Podobno je bilo po drugi svetovni vojni, ko je bil uveden program socialne varnosti, pa v šestdesetih in sedemdesetih letih ter med vojno v Vietnamu, ko je prišlo do velikih družbeno-gospodarskih pretresov. To vpliva na preostali svet.

ZDA so Evropi dolgo dopuščale izvažati toliko, kolikor je Evropa hotela, ZDA pa so v bistvu to kupovale. Obenem pa so tudi Evropejci v obrambnem smislu soglašali z vsem, kar so rekli Američani. A bilo je neizogibno, da se bodo ZDA z vidika nacionalne varnosti začele usmerjati v svojo oslabljeno industrijsko bazo, saj je to nekaj absolutno pomembnega.

Kako se lahko podjetja v Sloveniji najbolje pozicionirajo? Izkoristijo naj pravzaprav zelo predvidljivo stvar – reindustrializacijo Amerike. Vzdržujejo pa naj tudi svojo fleksibilnost. To se sliši preprosto, vendar je v resnici treba imeti načrt A, B, C in D za različne scenarije, ki se lahko odvijejo.

Kaj, če se EU odloči uvesti carine na uvoz iz Kitajske? Če se odloči ustaviti naložbe kitajskih podjetij v Evropo? Če se odloči spopasti z notranjimi problemi, vključno s tistimi, ki jih povzročajo nekatere majhne države in preprečujejo sprejemanje odločitev za skupno dobro? Kot Američan drugače gledam na to, da ena mala država prepreči celotni Uniji, da napreduje na kateremkoli področju, tako ravnanje se mi zdi precej smešno. To ni demokracija. Demokracija je večina.

Podjetje mora biti torej sposobno reči: »V redu, imamo načrt za to možnost, imamo pa tudi načrt za drugi in tretji scenarij.« Tako lahko hitro prestavi v primernejšo prestavo in nadaljuje posel.

Obstaja kaj posebnega, kar bi morala slovenska podjetja danes upoštevati pri sprejemanju novih odločitev o naložbah na tujem?

Dejavnikov je veliko. Najpomembnejši je trenutno spopadanje z demografskim problemom, ki že vpliva ali pa še bo vplival na delovno silo na nekem trgu. Ni pomembno, ali ste v storitvenem ali proizvodnem sektorju, če ne morete zagotoviti storitev ali izdelkov svojim strankam, je to slabo. Sicer je odvisno od naložbe, ki jo pripravljate, toda če vlagate na določen trg, morate upoštevati, kakšna bo potencialna delovna sila tam ne le danes, ampak tudi čez pet ali deset let.

Upoštevati pa morate tudi potencial za avtomatizacijo delovnih mest in razpoložljivost kadrov, ki bi bili potrebni za vzpostavitev avtomatizirane proizvodnje na trgu X, bodisi znotraj bodisi zunaj EU.

Trgovinska politika je Trumpovo geopolitično orodje – kako ranljiva je po vašem mnenju EU za takšne gospodarske pritiske v prihodnjih letih?

EU je trenutno v zelo zanimivem položaju, a z vidika ranljivosti je EU toliko ranljiva, kot si sama dovoli. To me spominja na pogovor, ki sem ga večkrat imel z mamo. Govorila je z mojo učiteljico v tretjem razredu in jo vprašala: »Kaj lahko pričakujemo od Freda?« Učiteljica ji je odgovorila: »Fred bo lahko naredil vse, kar bo hotel.« Enako velja za EU.

Nekateri trdijo, da Trumpova politika EU ne more škoditi bolj, kot si EU lahko škoduje sama.

Natančno tako. Glavna težava evropskih trgov in gospodarstev je preskromna poraba. V Evropi moramo trošiti več, a to nas spet vrne k pesimizmu Evropejcev. Ko kot Evropejec gledaš v prihodnost in misliš, da jutri morda ne bo tako dobro kot danes, morda za vsak primer prihraniš nekaj denarja. To je slabo, čeprav se morda sliši smešno. S temi prihranki ne boš dobil takšnega donosa, kot si ga imel v zadnjih 20 letih. Kar moramo storiti, je, da več porabimo.

V Nemčiji, ki je v tem scenariju glavni negativni akter, tradicionalno govorijo samo: sparen, sparen, sparen. To sem spoznal že pred leti, ko sem se kot študent na izmenjavi v Švici začel učiti nemško in mi je bilo kot Američanu popolnoma tuje. A kot vidimo zdaj, je realnost ta, da je Nemčija razlog za porabo imela. Nemci so končno spoznali, da kot Evropejci in kot EU potrebujejo več obrambe.

Več študij je tudi pokazalo, da lahko Nemci najamejo kar za bilijon evrov dolga brez negativnega vpliva na lastno gospodarstvo. V bundestagu so temu prisluhnili in naredili prav to. Izdajajo tako rekoč bilijon evrov dolga za vlaganje v lastno infrastrukturo, kar bo prineslo ogromne koristi za njihovo gospodarstvo in poslovno klimo v Nemčiji ter tudi za okoliške države, kot je Slovenija, kjer poteka pomemben del proizvodnje.

Če se bo potrošniški vzorec spremenil, bomo verjetno videli zelo močno Evropo. Denar je tu. Tehnologija je tu. Znanje je tu. Talenti, vse. Odlične ustanove, odlične univerze, raziskave, vse je tu. A preveč je reguliranja. To je težava. To je tisto, kar mnogim tehnološkim podjetjem preprečuje, da bi se ustanavljala v Evropi (in ne samo v ZDA). Če bi Evropa nehala sama sebi stati na poti, bi to za EU pomenilo velikansko prednost.

Moja teorija je, da Evropa ukrepa, ko je to nujno potrebno, in niti sekunde prej. Prav nasprotno kot je menda za Američane rekel Churchill: »Na Američane se lahko vedno zanesete, da bodo storili pravo stvar – potem ko so že poskusili vse drugo.«

Kakšen konkreten nasvet bi v kontekstu Trumpovega poudarjanja ameriške proizvodnje in tehnološke samozadostnosti dali slovenskim visokotehnološkim in proizvodnim sektorjem, ki želijo pridobiti ali ohraniti svojo konkurenčnost?

Seveda so odnosi z Nemčijo bistveni. Toda če slovenska proizvodnja želi dobiti kos pogače in izkoristiti trenutne razmere v ZDA, so tam priložnosti za znanje in izkušnje ogromne. ZDA namreč niso proizvajalec. Tako lahko slovenski proizvajalci z znanjem in izkušnjami iz sodobnega tovarniškega okolja sodelujejo z ameriškimi podjetji ali vstopajo v skupna podjetja, da bi pomagali razviti oziroma obnoviti proizvodno bazo Amerike.

Vidimo, da se tudi Nemci in drugi že zanimajo za sodelovanje z ZDA, saj te niso zaprt trg. Res je, da želijo upočasniti pritok izdelkov, prav nasprotno pa je, če ste v ZDA pripravljeni vlagati. In te naložbe v ZDA niso izgubljen denar. To je denar, vložen v podjetje, ki bo nato vrnilo ta denar v katerokoli državo ali podjetje, ki je naložbo opravilo. Priložnosti za visokotehnološko proizvodnjo je veliko.

Kakšno nadaljevanje drugega mandata Donalda Trumpa lahko pričakujemo pred vmesnimi volitvami v ameriški kongres novembra 2026?

V ZDA se kampanja za kongresne volitve v bistvu začne že novembra letos, Donald Trump pa se verjetno ne bo preveč zmenil za to. Donald Trump se ne meni za nikogar razen zase. Ima svoje ideje. Bil je očitno zelo zagrenjen in je v času, ko ni bil predsednik, veliko načrtoval za to, da se bo vrnil v polni moči ter resnično uveljavil svoje ideje in politiko.

V republikanski stranki se sicer že govori o posameznikih, ki bodo kandidirali proti vodilnim osebnostim, kot je Lindsay Graham, ki je senator že dlje, kot bi kdorkoli smel biti. A Donald Trump se v to ne bo vmešaval. Zanj prave zvestobe ni, zato je ideja, da bi Trump spremenil smer na podlagi morebitnih odzivov v javnosti, nesmiselna.

Poglejte, kaj se je zgodilo pred nedavnim. Zaradi slabšega podatka o številu delovnih mest je odpustil osebo, ki je te številke predstavila. Trump ne bo spremenil svoje smeri, ker je to njegova politika, dobra ali slaba, in jo bo izsilil. Zato ne moremo pričakovati, da bo prišlo do kakršnihkoli sprememb.

Mislim, da je zdaj najvarnejša pot nadaljevati načrte, ki so že v teku. Imamo nov carinski sporazum. Za Evropo ni najboljši, vendar ni grozen, če ga pogledamo v širšem kontekstu. Pravzaprav ponuja priložnosti za slovenska podjetja, pa tudi za Evropo. Menim, da se je treba osredotočiti na delo v tem kontekstu in upati na boljši izid volitev čez tri leta.

Kako lahko morebitna izguba republikanske večine v enem ali obeh domovih kongresa vpliva na predsedovanje Donalda Trumpa v letih 2027 in 2028?

Verjetno bo izgubil večino v predstavniškem domu, čeprav poskuša v Teksasu in nekaterih drugih zveznih državah spreminjati volilne okraje v korist republikanske stranke. A to je tvegano. Realno je pričakovati, da bo večino v predstavniškem domu izgubil, tako kot so jo praviloma vsi predsedniki v zgodovini.

A kaj to pomeni za njegovo politiko? Ne dosti. To bi nekaj pomenilo, če bi namesto s predsedniškimi dekreti zakonodajo dejansko sprejemal v kongresu, česar pa z izjemo davčne zakonodaje ni bilo. Takoj, ko bo Trump odšel, bodo vsi dekreti izginili. Kaj to pomeni v mednarodnem smislu, je vprašanje in za podjetja spet za čas oblikovanje scenarijev A, B, C in D.