Junija smo letošnjo Konferenco družinskega podjetništva izpeljali na ranču Čuden. Najprej nas je pritegnilo nekoliko nenavadno ime, a razlog zanj je povsem preprost – ranč je v lasti družine Čuden. Gre za projekt, ki je le del njihove širše družinske podjetniške zgodbe.
Čuden Ranč ni nastal po klasičnem poslovnem načrtu. Iz družinske drevesnice in prostora za manjše piknike je postopoma zrasla butična lokacija za zasebne in poslovne dogodke. Z Anamarijo in Gregorjem Čuden smo se pogovarjali o tem, kako se je razvijala zgodba ranča, kako si kot družina delijo vloge, zakaj ne želijo rasti za vsako ceno in kako razmišljajo o prihodnosti tega družinskega projekta.
Čuden Ranč se je razvil iz vrtnarije. Kako je prišlo do ideje, da obstoječo dejavnost in prostor nadgradite s ponudbo za zasebne in poslovne dogodke? Je bila to premišljena poslovna odločitev ali se je nova zgodba razvijala postopoma?
(Anamarija) Sploh ne, to je bilo daleč od premišljene poslovne odločitve! Naša zgodba se je začela kot družinska drevesnica, v kateri smo spontano gostili manjše družinske piknike in vsakič dodali še kakšen detajl za prijetnejše počutje. Nato smo začeli prejemati prošnje širše družine in prijateljev, da bi prostor uporabili tudi za praznovanja, in ta krog se je sčasoma le še širil.
Tako se je začela oblikovati posebna energija, ki ljudi na ranču povezuje še danes. Želeli smo ustvariti toplo okolje, kjer se lahko družine, prijatelji in sodelavci sprostijo ter uživajo v čudovitem razgledu in objemu narave, in to na obrobju Ljubljane.
Kako ste si kot družina razdelili vloge pri vodenju in razvoju ranča? Kdo je za kaj odgovoren in kako rešujete situacije, ko imate o kakšni poslovni odločitvi različna mnenja?
(Anamarija) To je zelo dobro vprašanje. Vloge so se pravzaprav oblikovale glede na naše interese in znanja. Na začetku je bil Gregor (oče), naša glava družine, za vse sam – bil je idejni vodja lokacije in je vodil vsa dela ter nove projekte, ki so se tam odvijali. To je bil zanj kraj za sprostitev in ustvarjalnost, predvsem v zimskem času, ko so vrtnarska dela omejena. Ker je Gregor veliko med ljudmi in vpet v lokalno skupnost, je bil tudi glavna kontaktna točka za prostor, dokler vse skupaj zanj ni postalo neobvladljivo. Sistem ni več zmogel slediti povpraševanju, zato sem pozneje sistematizacijo prevzela jaz. Ker sem imela iz preteklih delovnih izkušenj že nekaj znanja o poslovodenju, procesih in vodenju ekip, sem počasi začela postavljati sistem in določati prioritete, ki so najpomembnejše za razvoj, starša pa sta se z večino strinjala. Tako smo se vsi skupaj sproti učili na podlagi povratnih informacij ljudi in bili vedno zelo odprti za dobronamerne nasvete.
Danes je oče Gregor idejni vodja, skrbi za celoten vrt in opremo prostora ter rešuje in popravlja stvari, ki se na tako velikem prostoru vedno lahko pokvarijo. Mama Mojca je vodja vzdrževalne ekipe ter prevzema oglede strank in komunikacijo na lokaciji. Sama pa prevzemam celotno komunikacijo od prvega stika s stranko do komunikacije po dogodku, z Gregorjem soustvarjam vizijo ranča ter skrbim za oblikovanje, oglaševanje in družbena omrežja. Rada se povezujem tudi z različnimi interesnimi skupinami in z njimi soustvarjam dogodke v tem prostoru. Brata Anton in Matija na lokaciji za zdaj sodelujeta priložnostno. Ko je kdo od nas preobremenjen z delom, se vedno potrudimo, da stopimo skupaj in si pomagamo po najboljših močeh.
Kadar imamo o poslovnih odločitvah različna mnenja, si navadno vzamemo nekaj dni, da stvari prespimo. Nato spet staknemo glave in marsikaj se v tem času izkristalizira. Veliko odločitev sprejemamo tudi po lastni intuiciji, predvsem na vrednotah, ki so nam pomembne.
Se morda pogovarjate tudi že o temah kot je npr. družinska ustava, prenos lastništva na mlajšo generacijo
(Anamarija) Seveda. Vsi se zavedamo, da je ta tematika še kako pomembna. Prej ko začnemo razmišljati v tej smeri, lažje je pozneje in manj je neskladij med interesi.
Včasih smo preprosto delali za skupni cilj in skrbeli za lokacijo, zdaj pa se večkrat usedemo, pogovarjamo o viziji oziroma jo soustvarjamo. Mislim, da je najpomembnejša zelo odprta in iskrena komunikacija, še posebej ko vstopamo v nova življenjska obdobja in si tudi mi, naslednja generacija, ustvarjamo svojo vizijo življenja. Ni skrivnost, da je prenos lastništva za slovenske družine na splošno zelo zahtevna tema in da lahko zaradi tega trpijo tudi donosi. Zato si želimo to izpeljati na pravi način in dovolj zgodaj, da zaradi tega ne bi trpeli odnosi znotraj naše družine.
Hkrati moram omeniti, da nihče od nas pri projektu Čuden Ranč ne dela polni delovni čas. Vsi imamo svojo primarno zaposlitev, ta družinski projekt pa za zdaj vodimo kot dodatno dejavnost, ki vztrajno raste in dobiva vse večjo prioriteto.
(Gregor) V naši družini smo prišli do točke, ko prenos lastništva ni več tabu tema. O tem se zelo iskreno in redno pogovarjamo, vse ideje povemo na glas, nimamo pa še natančnega načrta, kako bomo prenos izpeljali.
Pri organizaciji dogodkov je konkurenca precejšnja, naročniki pa lahko izbirajo med zelo različnimi lokacijami. S čim Čuden Ranč prepriča stranke, da izberejo prav vas? Kaj se je pri pozicioniranju ranča izkazalo za vašo največjo konkurenčno prednost?
(Anamarija) Morda je zanimivo, da konkurenčne prednosti na začetku nismo definirali oziroma namensko oblikovali. Iskreno mislim, da ljudi še vedno najbolj prepriča sam prostor, ki je zasnovan v obliki kroga, zato so ljudje zbrani in se družijo ter se ne porazgubijo po prostoru. Pomembno nam je, da je prostor čist in urejen, brez odvečnega balasta. Narava vedno prevzema glavno vlogo pri okrasitvi, hkrati pa ima veliko vlogo tudi vreme, ki je pri načrtovanju dogodkov na prostem vedno izziv. Zato imamo tudi velik pokrit prostor, ki lahko sprejme do 120 ljudi.
Če je danes v svetu vse zelo hitro in lahko dostopno, imamo mi na ranču ravno obratno filozofijo. Ko narava spi, tudi naš ranč miruje. V zimskih mesecih, ko zapade sneg, zadnji kilometer makadamske ceste do ranča z avtomobilom ni dostopen, zato smo popolnoma prepuščeni vremenskim razmeram.
Tako kot narava tudi naš ranč pozimi spi in se prenavlja, da je lahko vsako novo pomlad, poletje in jesen zatočišče praznovalcem vseh vrst. Poleg tega s strankami delamo zelo individualno. Naš slogan je, da stranke pridejo kot gostje in odidejo kot prijatelji.
Kako danes pridobivate nove stranke? Koliko jih do vas pride prek priporočil, koliko prek družbenih omrežij in spleta ter koliko je potrebnega aktivnega trženja in prodaje, predvsem pri poslovnih naročnikih?
(Anamarija) Lokacije namenoma ne oglašujemo, saj najraje sodelujemo s strankami, ki do nas pridejo po priporočilu. Takšnih je približno 90 odstotkov, preostali pa nas najdejo prek Instagrama. Veseli smo, da se nam pri razvoju posla ni mudilo in da je bil ta projekt za nas dolgo časa postranska dejavnost, saj smo skupaj z lokacijo, strankami in njihovimi potrebami rasli tudi mi. Vedno smo izhajali iz sebe in svojega občutka, zato nam je bilo pomembno, da se s stranko dobro ujamemo, še preden ji oddamo prostor. Navsezadnje je to naša družinska posest, zato nam veliko pomeni, da ljudem lahko zaupamo. Poleg priporočil nam precej pomaga tudi bližina Ljubljane, čeprav marsikoga nekoliko prestraši zadnji kilometer makadamske ceste.
V poslu z dogodki je veliko stvari, ki jih gost sploh ne vidi, od organizacije in kadrov do vzdrževanja prostora, vremena in sezonskosti. Kaj je danes za vas največji poslovni izziv?
(Anamarija) Vsekakor je za nas največji izziv odvisnost od vremena. Vedno moramo imeti pripravljeno ekipo, ki popravi makadamsko cesto, če pride do močnih nalivov in podobnih vremenskih razmer. Prav tako vsak mesec organiziramo koncerte in stand-up večere. Glavna ideja je bila ustvariti priložnost za druženje lokalne skupnosti, hkrati pa našim strankam omogočiti, da vidijo, kako prostor zaživi ob dogodku. Tudi pri teh dogodkih je udeležba zelo odvisna od vremena. Po drugi strani se v zadnjem času srečujemo tudi z izredno vročino, ki prav tako otežuje praznovanja in od nas zahteva veliko prilagodljivosti.
Prednost je, da projekt Čuden Ranč ni naša primarna zaposlitev, saj bi bila sicer sezonskost, predvsem z vidika denarnega toka, precejšen izziv. Takšna posest ima stroške vse leto, denarni tok pa ustvarja predvsem v poletnih mesecih, zato je pomembno vnaprej predvideti tudi večje stroške.
Ker Čuden Ranč s posameznimi elementi, kot so kozolec, brunarica, slovenska zastava in zvon, ohranja slovensko kulturo, v zadnjem času privabljamo tudi precej zanimivih skupin iz tujine, kar nam prinaša nova poznanstva. Z razvojem v ekipo vključujemo tudi zunanje partnerje in sodelavce, ki so strokovnjaki na svojih področjih in izvajajo kakovostne storitve. Zavedamo se, da je vsak od nas lahko strokovnjak le na omejenem področju, zato se radi povezujemo in sodelujemo tudi z zunanjimi izvajalci.
Če bi danes še enkrat začeli preobrazbo iz vrtnarije v Čuden Ranč, kaj bi kot družina naredili drugače in česa zagotovo ne bi spreminjali?
(Anamarija) Če bi danes začeli znova, bi sledili istemu načelu – uporabnikom prostora. Pri tem nam je zelo blizu prispodoba danskega urbanista Jana Gehla, ki je opisoval prakso skandinavskih parkov, kjer poti ne začrtajo vnaprej, temveč pustijo, da se naravno izoblikujejo tam, kjer ljudje dejansko hodijo. Šele nato jih uredijo. Tudi Čuden Ranč je nastal po podobnem načelu – kot prostor, katerega razvoj so usmerjali uporabniki.
(Gregor) V primeru, da bi začeli znova, bi si želel, da bi že prej razmišljali bolj strateško in se pravočasno izobraževali o trženju in butičnem turizmu.
Česa zagotovo ne bi spremenili? Jedra tega, kar je Čuden Ranč – odprtosti za eksperimentiranje, poslušanje in prilagajanje. Ne bi se odpovedali tistim »napakam« in »presenečenjem«, ki so nas pripeljala tja, kjer smo danes. Vsaka takšna izkušnja nas je naučila nekaj o tem, kaj dejansko potrebujemo.
Kam želite Čuden Ranč razvijati naprej? Je cilj predvsem povečati število dogodkov, pridobiti več poslovnih naročnikov, razširiti ponudbo ali pa je pri takšnem družinskem poslu pomembno tudi pravočasno določiti mejo, do katere želite rasti?
(Anamarija) Želimo si ostati majhni in zelo butični, da bomo lahko posel še naprej obvladovali v majhni zasedbi in ohranili njegovo edinstvenost. Zato smo že zdaj omejili število dogodkov v sezoni. Prostor se bo zagotovo še dopolnjeval in razvijal. Mi, ki smo ves čas prisotni na lokaciji, vedno vidimo stvari, ki bi jih bilo mogoče popraviti ali izboljšati, zato mislim, da se ta razvoj nikoli ne bo zares ustavil. Hkrati si želimo prostor deliti s podobno mislečimi ljudmi, ki imajo podobne vrednote.
Pomembna nam je kulturna dediščina, želimo odražati slovensko kulturo ter privabljati in izobraževati tudi tujce. Pomembna nam je tudi povezanost z naravo in s projekti, povezanimi z njo. Letos smo na primer prenovili notranjo steno v kozolcu, na katero je umetnica Vita Čepič risala s pigmentom iz prsti iz naše okolice. S takšnimi projekti bi radi še bolj širili naše sporočilo, predvsem pa želimo, da nam je na tem prostoru lepo.
Čuden Ranč je naš skupni prostor, kjer pridejo v ospredje naši talenti, kjer se dopolnjujemo in rastemo kot družina. Gregor prispeva svojo ustvarjalnost pri oblikovanju fizičnega prostora, Mojca vanj vdahne dušo, Anton prinese glasbeni navdih, Matija mladostno energijo, jaz pa vse skupaj povežem v celoto in skrbim, da procesi tečejo ter da so stranke zadovoljne.
Prostor želimo razviti do točke, ko bo postal pomembno stičišče ljudi v občini. Najpomembnejše pa nam je, da se obiskovalci pri nas dobro počutijo.
