Kaj danes pravzaprav pomeni ustvariti dober turistični produkt? Maja Dimnik, ki v turizmu deluje že več kot dve desetletji, meni, da se je odgovor v tem času precej spremenil. Gost danes ne kupuje več le nastanitve, lokacije ali ravni storitve, temveč predvsem to, kako se bo nekje počutil in kaj mu bo izkušnja pustila – občutek, spomin, novo znanje ali morda drugačen pogled na prostor, ki ga je obiskal. Zato tudi luksuz ni več nujno stvar velikosti, opreme in števila storitev, temveč vse bolj časa, miru, zasebnosti, narave, avtentičnosti in izkušnje, ki je drugje ni mogoče preprosto ponoviti.
Z Majo Dimnik, mednarodno priznano strokovnjakinjo za izkustveni in premium turizem (experiential travel) ter ustanoviteljico in direktorico globalne platforme Authentic Luxury, smo se pogovarjali o tem, kako se spreminja hospitality in celostna izkušnja gosta, kaj danes pomeni ustvariti zares dober turistični produkt in zakaj trajnost ni več dovolj. O razvoju produktov in izkušnjah iz turizma bo govorila tudi na 4. Konferenci produktnega menedžmenta, ki bo konec novembra v Ljubljani.
V turizmu ste že več kot 20 let. Kako so se v tem času spremenila pričakovanja gostov – kaj danes gost išče, česar pred desetletjem morda še ni? In kako se morajo temu prilagajati turistični produkti in storitve?
Pred 20 leti smo prodajali večinoma nastanitev, lokacijo in določeno raven storitve. Danes gost veliko bolj kupuje to, kako se bo nekje počutil in kaj mu bo izkušnja pustila tudi po tem, ko odide. Tudi luksuz se je zelo spremenil. Ne pomeni več nujno večjega prostora, več marmorja ali več storitev. Vse pogosteje pomeni čas, mir, zasebnost, naravo, občutek svobode, oseben pristop, dostop do nečesa posebnega in predvsem nekaj, česar ne moreš preprosto kopirati ali doživeti kjerkoli drugje.
Zelo blizu mi je razmišljanje arhitekta in oblikovalca Billa Bensleyja, ki ga že vrsto let spremljam in s katerim sem imela priložnost tudi sodelovati, njegove hotele in njihovo filozofijo pa doživeti od blizu. Pred leti je zapisal, da ne želi več oblikovati razkošnih hotelov zgolj zato, da bi polnili sobe – »just to put heads on beds«. Hotel danes ne more biti več samo lepo oblikovan prostor za prenočevanje. Imeti mora namen in gostu dati razlog, da vanj ne pride samo bivat, ampak nekaj doživet. Pri Bensleyju me še posebej navdušuje, da ta namen ni marketinška zgodba, ampak je vgrajen v njegov način razmišljanja o hotelirstvu – od varovanja narave do izobraževanja in zaposlovanja mladih ter konkretne pomoči lokalnim skupnostim. Tudi svojo umetnost uporablja za financiranje teh projektov. Prav zato se mi zdi dober primer tega, kako lahko hotel preseže svojo osnovno funkcijo in postane del nečesa precej večjega.
Najboljši hoteli gosta povlečejo v svoj svet in v ritem prostora. Omogočijo mu, da odkrije nekaj, česar drugje ne more, spozna ljudi in okolje, se česa nauči, pri nečem sodeluje in morda zaradi tega na določeno stvar po odhodu gleda drugače. To zame pomeni velik premik v razvoju turističnih produktov: od prostora za bivanje k prostoru za doživljanje. In za to niso vedno potrebne velike ali drage atrakcije. Potrebni so dobra ideja, razumevanje prostora in predvsem razumevanje gosta.
Spremenilo se je tudi pričakovanje glede personalizacije. Gost noče imeti občutka, da je del sistema. Najboljša personalizacija pa pogosto sploh ni tista, ki jo gost opazi. Je tista, zaradi katere se samo vpraša: »Kako so vedeli?«
Zato danes pri razvoju produkta ne razmišljam več samo o tem, kaj bomo gostu ponudili, ampak o celotni poti gosta in namenu posameznih elementov.
Dober hotel ti ponudi prostor za bivanje. Izjemen hotel ti da razlog, da ga doživiš – in ti ob odhodu pusti nekaj, česar ob prihodu še nisi imel.
Kako pomembno vlogo ima pri razvoju turističnih produktov danes trajnost – in vse bolj tudi regenerativnost? Ali gostje to dejansko prepoznavajo in upoštevajo pri svojih odločitvah?
Trajnost je danes osnova, ne več nekaj, s čimer bi se lahko posebej razlikovali od drugih. Lokalna hrana, manj plastike, učinkovitejša raba energije in vode ali poziv gostu, naj brisače uporablja več kot en dan, so pomembni standardi odgovornega poslovanja. Sama pa mislim, da smo v razvoju turističnih produktov že precej dlje od tega.
Zelo neposredno je to nekoč povedal Bill Bensley: »Let’s all lose the greenwash and do something real.« (Opustimo vsi zeleno zavajanje in naredimo nekaj resničnega, op. ur.) Ta misel mi je blizu predvsem zaradi zadnjega dela – narediti nekaj, kar ima resničen učinek. Manj me zanima, koliko trajnostnih trditev lahko hotel napiše na spletno stran, in veliko bolj, kaj se zaradi njegovega obstoja v prostoru dejansko dogaja.
Zame se regenerativnost zato začne pri težjem vprašanju: če smo prišli v ta prostor, kaj bo zaradi naše navzočnosti v njem boljše, kot je bilo prej? Za naravo, lokalno skupnost in ljudi, ki tukaj živijo.
Nam lahko predstavite kak primer?
Pri Nindri Indri Nature Retreatu, kjer sem sodelovala pri razvoju koncepta, postavitvi petzvezdičnega standarda in regenerativnega programa Guardians of Place, sem želela prav to prevesti v konkretne aktivnosti. Lep primer je smrdokavra oziroma po prekmursko upkaš, ki je tudi simbol resorta. Ni bila izbrana zato, ker smo iskali zanimiv motiv za logotip. Tu je bila pred nami.
Ko smo v njen habitat prišli mi, je bilo zato logično vprašanje: kaj lahko naredimo, da prostoru nekaj tudi vrnemo? V sodelovanju z DOPPS – Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije – so del programa tudi gnezdilnice, katerih namen ni dekoracija, ampak izboljševanje pogojev za ptice. Nekatere bodo opremljene s kamerami, prek katerih bo gost lahko spremljal dogajanje v njih. Gost se bo lahko udeležil tudi obročkanja ptic ali se z ornitologom odpravil na opazovanje ptic v naravi. Ob tem bo lahko razumel, zakaj gnezdilnice sploh postavljamo, katerim vrstam z njimi pomagamo in zakaj ptice obročkamo – kako lahko z njihovim spremljanjem bolje razumemo njihove selitvene poti, življenjsko dobo in spremembe v populacijah ter zakaj so ti podatki pomembni za njihovo varovanje.
Toda zame se produkt tu še ne konča. Gosta nato spodbudimo, da tudi sam začne opazovati: v namestitvi ima daljnogled in knjigo o pticah, uporabi lahko aplikacijo za prepoznavanje ptičjega petja, jih fotografira in skozi bivanje začne drugače opazovati in razumeti prostor, v katerega je prišel.
Tako gnezdilnica ni samo trajnostni ukrep, upkaš ni samo logotip in daljnogled ni samo lepa oprema. Vse ima funkcijo in vse se poveže v eno zgodbo – od varovanja habitata do izkušnje gosta. Gost tako ni samo opazovalec narave, ampak skozi izkušnjo pridobi novo znanje, ki ga ob prihodu morda še ni imel.
V vaš program pa niso vključeni samo gostje …
Pomemben del regenerativnega pristopa je zame tudi prenos znanja in odnosa do narave na prihodnje generacije. Zato sem program Guardians of Place zastavila tako, da vanj ne vključujemo samo gostov, ampak tudi različne generacije iz lokalnega okolja – od vrtcev in šol do študentov.
Pri najmlajših je lahko začetek zelo preprost. Otroci pobarvajo gnezdilnice in se že ob tem učijo, komu so namenjene, zakaj jih postavljamo in kako lahko sami skrbimo za ptice in njihov življenjski prostor. Ko se v gnezdilnicah pojavijo mladiči, se zgodba nadaljuje v naravi. Z ornitologom lahko otroci mladiče vidijo od blizu, spremljajo njihovo obročkanje in izvedo, zakaj ptice spremljamo ter kaj se lahko iz teh podatkov naučimo. Tako naravovarstvo zanje ni nekaj, o čemer samo berejo ali poslušajo, ampak nekaj, kar vidijo, doživijo in pri čemer sami sodelujejo. Prav skozi takšne izkušnje se začne graditi razumevanje, da narava ni nekaj ločenega od nas, ampak prostor, s katerim sobivamo in za katerega smo tudi odgovorni.
Zame je tudi to regenerativnost: ne samo, kaj bomo danes vrnili prostoru, ampak kakšen odnos do tega prostora bomo pomagali prenesti naprej. In prav tu vidim naslednji korak od trajnosti k regenerativnosti. Ne gre več samo za vprašanje, kako narediti čim manj škode. Gre za to, kaj lahko izboljšamo, obnovimo ali ohranimo – in kako lahko v ta proces vključimo gosta, lokalno skupnost in prihodnje generacije.
Ali gost zaradi tega izbere hotel? Za vse goste to zagotovo ni odločilen dejavnik, je pa trajnost pri izbiri potovanj za vse več ljudi pomembna. Raziskave kažejo tudi, da gostje vse bolj razmišljajo o tem, kakšen vpliv ima njihovo potovanje na okolje in lokalno skupnost. Zanimivo je, da si po raziskavi Booking.com iz leta 2025 skoraj 70 odstotkov potnikov želi kraj, ki ga obiščejo, zapustiti v boljšem stanju, kot so ga našli. To je pravzaprav že zelo blizu razmišljanju, na katerem temelji regenerativni turizem.
Ob tem pa se mi zdi ključno, da gost zelo hitro prepozna razliko med zgodbo, ki je ustvarjena za marketing, in zgodbo, ki jo prostor dejansko živi. Če trajnost obstaja samo na spletni strani, je to komunikacija. Če ima v prostoru resnično funkcijo, postane del produkta – tudi takrat, ko ga nihče ne fotografira.
Ste tudi izvršna direktorica (platforme) Authentic Luxury. Kateri primeri glamping resortov po svetu se vam zdijo trenutno najbolj zanimivi in zakaj? Kaj se lahko od njih naučijo tudi podjetja zunaj turizma?
Najbolj me zanimajo projekti, pri katerih arhitektura ali nastanitev sama po sebi nista glavni razlog za obisk, ampak del veliko večje zgodbe prostora.
Eden mojih najljubših primerov je Shinta Mani Wild v Kambodži. Že prihod je spektakularen: namesto klasičnega hotelskega prihoda lahko gost nad džunglo in reko prileti po približno 400 metrov dolgi jeklenici in pristane v njihovem Landing Zone Baru, kjer ga pričakata ekipa in koktajl. Toda tisto, zaradi česar je projekt zame zares zanimiv, pride šele za tem.
Resort sodeluje z organizacijo Wildlife Alliance in financira gozdne čuvaje, ki varujejo območje pred divjim lovom in nezakonito sečnjo, odstranjujejo pasti in patruljirajo po gozdu. Gost se jim lahko na takšni patrulji celo pridruži. Med njihovimi vodniki so tudi nekdanji divji lovci in gozdni sekači, katerih izjemno poznavanje gozda je danes uporabljeno za njegovo ohranjanje in za izkušnjo gosta. To je zame regenerativnost z dejansko funkcijo, ne samo marketinško sporočilo.
Morda me ta primer nagovarja še toliko bolj, ker sem imela priložnost Bensleyjev pristop spoznati tudi od blizu. Pri njem regenerativnost ni aktivnost znotraj hotela, ampak filozofija, ki se nadaljuje daleč zunaj njegovih meja – v varovanje narave, izobraževanje, zaposlovanje in konkretno izboljševanje življenja lokalnih skupnosti.
Zelo zanimiv se mi zdi tudi Sundy Praia na otoku Príncipe v afriški otoški državi São Tomé in Príncipe, kjer hotel ni ločen od prostora, ampak je del širšega pristopa, ki povezuje turizem, ohranjanje izjemnega naravnega okolja in razvoj lokalne skupnosti. Drug odličen primer so Baillie Lodges, posebej Longitude 131° v Avstraliji, kjer celotna izkušnja izhaja iz kraja – njegove narave, kulture in zgodbe. Luksuz tam ni nekaj, kar bi bilo postavljeno ob destinacijo, ampak je način, kako jo gost doživi.
Vsem tem projektom je skupno nekaj pomembnega: ne bi jih mogli preprosto prestaviti drugam. To je zame eden najboljših testov dobrega turističnega produkta – če ga lahko brez večjih sprememb preseliš kamorkoli na svetu, verjetno še ni dovolj povezan s prostorom.
In to je uporabna lekcija tudi za druge panoge. Najmočnejši produkti niso nujno tisti z največ funkcijami, ampak tisti z jasno identiteto in zelo dobrim odgovorom na vprašanje, zakaj sploh obstajajo.
Kje je danes Slovenija na zemljevidu butičnega in premium turizma?
Slovenija ima za premium in butični turizem izjemne predispozicije: majhnost, varnost, naravo, gastronomijo, izredno različne pokrajine na majhnem prostoru in še vedno veliko krajev, ki niso izgubili svoje avtentičnosti.
Če pa sem nekoliko bolj kritična, mislim, da imamo resnično izdelanih premium in butičnih produktov še vedno premalo. Imamo veliko lepih nastanitev in čedalje več zelo kakovostne arhitekture, vendar lepa hiša ali velika naložba sama po sebi še ne ustvari vrhunskega turističnega produkta.
Premium produkt ni premium samo zato, ker ima visoko ceno ali lepo arhitekturo. Premium je obljuba, ki jo moraš znati izpolniti v vsakem stiku z gostom – od prve fotografije in rezervacije do prihoda, zajtrka, priporočila zaposlenega in trenutka, ko gost odide – pa tudi po njegovem odhodu.
Pri novih projektih se še vedno prepogosto najprej pogovarjamo o tem, kaj bomo zgradili: koliko sob, kakšen bazen, kakšen velnes. Premalo zgodaj pa o vprašanjih: kdo bo naš gost, zakaj bo prišel, kaj bo tukaj doživel, česar drugje ne more, zakaj bo za to pripravljen plačati, kako ga bomo dosegli, kaj bo razlog za prihod tudi zunaj glavne sezone in zakaj bi se vrnil. Mislim, da se vsi investitorji še ne zavedajo dovolj, da danes ne gradimo več samo prostorov za prenočevanje. Če produkt nima dovolj močne vsebine, identitete in razlogov za prihod, postane na trgu samo še ena lepa nastanitev. In to se na koncu zelo konkretno pokaže tudi pri prodaji. Vsak lastnik si želi dobro zasedenost, vendar je bistveno lažje prodajati produkt, ki gostu daje jasen odgovor na vprašanje: »Zakaj bi prišel prav sem?«
Drugi velik izziv je kader. Lahko razvijemo izjemen koncept, zgradimo čudovit objekt in postavimo odlične standarde, vendar mora na koncu nekdo vse to vsak dan prenesti do gosta. Pri ustvarjanju vrhunske izkušnje gosta pa je ljudi s pravo kombinacijo strokovnosti, srčnosti, razumevanja gosta in samostojnosti zelo težko najti.
Tu vidim veliko prostora tudi v izobraževanju. Želela bi si, da bi prihodnji kader v turizmu in hotelirstvu že med šolanjem precej več spoznaval sodobne pristope, celostno izkušnjo gosta, premium standarde, personalizacijo, prodajo skozi izkušnjo in predvsem razmišljanje o gostu. Postopkov se lahko naučimo. Miselnost, da smo tukaj zato, da človeku ustvarimo izjemno izkušnjo, pa mora postati del kulture dela z gostom.
Pa imamo dovolj gostov, ki iščejo nadstandard, zasebnost in avtentična doživetja? Kako pomemben je pri tem domači gost?
Gostov, ki so pripravljeni plačati za zasebnost, prostor, odlično kulinariko in individualno izkušnjo, je na svetu dovolj. Naš izziv ni samo, ali jih imamo, ampak ali imamo dovolj produktov, zaradi katerih bodo izbrali prav Slovenijo, in ali jih znamo doseči.
Pri tem je pomemben tudi domači gost, še posebej za manjše butične projekte in celoletno poslovanje. Slovenci vse bolj cenimo kakovostna doživetja doma in smo zanje pripravljeni plačati, če razumemo njihovo vrednost.
Vsi se radi počutimo sprejeti, videni in razumljeni. Kakšno vlogo ima pri tem gostoljubnost? Kaj loči dobro storitev od izjemne uporabniške izkušnje?
Dobra storitev izpolni pričakovanje. Izjemna izkušnja ga pogosto preseže, še preden ga gost sploh izrazi.
Pri delu z gosti lahko naredimo vse tehnično pravilno – soba je brezhibna, večerja odlična, prijava poteka brez napake – pa gost vseeno ne odnese ničesar posebnega. Razliko naredi občutek.
Standard lahko, na primer, določi, da gosta ob prihodu pričaka pijača dobrodošlice. Gostoljubnost pa se začne pri tem, ali ekipa opazi, da je gost po dolgi poti utrujen in v tistem trenutku ne potrebuje desetminutne predstavitve resorta, ampak pet minut miru. Ali da družina potuje z majhnim otrokom in bodo zanje pomembne druge stvari kot za par, ki je prišel praznovat obletnico.
Zame je bistvo gostoljubnosti prav v tem, da človeka opaziš. Da si zapomniš majhno stvar, ki jo je omenil. Da prepoznaš, kdaj želi pogovor in kdaj mir. Da ga znaš presenetiti z majhno, osebno pozornostjo, ki pokaže, da si ga poslušal. In da nekaj pripraviš, še preden mora prositi.
Pet zvezdic lahko predpiše standard. Občutka, da si resnično dobrodošel, pa ne more. Pravi luksuz je pogosto nekaj, česar gost sploh ni naročil, ker ni vedel, da si tega želi. To je zelo prenosljivo tudi zunaj turizma. Ljudje si morda ne zapomnimo vsake podrobnosti storitve, zelo dobro pa si zapomnimo, kako smo se ob njej počutili.
V turizmu je dober prodajalec pogosto tisti, ki ni videti, kot da prodaja. Kaj se lahko marketing in prodaja drugih panog naučita od tega bolj subtilnega pristopa k prodaji?
Najboljša prodaja se zgodi takrat, ko gost nima občutka, da mu karkoli prodajamo. Če znamo gosta poslušati, opazovati in razumeti, mu ne ponujamo vsega, kar imamo. Ponudimo mu tisto, kar bo izboljšalo njegovo izkušnjo. To je velika razlika.
Če je nekdo prišel po izjemno napornem obdobju, mu ne želimo samo prodati masaže zato, ker imamo prost termin. Zanima nas, zakaj je prišel in kaj želi odnesti od bivanja. Morda potrebuje masažo ali drug velnes tretma, morda sprehod po gozdu, zasebnost, dobro večerjo ali preprosto nekaj ur brez programa.
To zahteva premik od prodaje produkta k razumevanju človeka. In prav pri delu z gosti se lahko tega veliko naučijo tudi druge panoge: manj govoriti o tem, kaj vse prodajamo, in več razumeti, zakaj bi bilo nekaj za konkretnega človeka sploh pomembno.
Paradoksalno je prav to pogosto tudi boljša prodaja. Ko gost čuti, da mu nekaj priporočamo zato, ker je pomembno zanj, in ne zato, ker želimo povečati znesek na računu, nastane zaupanje. In zaupanje je dolgoročno precej vrednejše od ene dodatne prodaje.
Kako pomembno je pri razvoju turističnega produkta zares razumeti gosta – tudi potrebe, ki jih sam morda ne zna izraziti? Je to ena od lekcij, ki bi jo morali bolj upoštevati tudi pri razvoju drugih produktov in storitev?
Absolutno. Gost nam pogosto pove, kaj želi, ne zna pa vedno povedati, zakaj to želi. Če nekdo reče, da želi zasebno vilo, morda v resnici ne išče vile, ampak mir in zasebnost. Če želi velnes, morda ne išče določene storitve, ampak želi za nekaj ur izklopiti svet okoli sebe. Če želi »avtentično doživetje«, zelo verjetno ne želi še ene aktivnosti na urniku, ampak občutek, da je za trenutek res razumel prostor, v katerem je.
Če razvijamo produkt samo na podlagi tega, kar ljudje povedo, bomo velikokrat razvijali posamezne storitve in elemente ponudbe. Če razumemo motivacijo v ozadju, lahko razvijamo izkušnje. Zame se zato razvoj produkta začne z vprašanjem: kaj želimo, da človek tukaj občuti? Šele nato pride vprašanje, kaj moramo zgraditi, ponuditi ali narediti, da se bo to zgodilo.
In to ni samo turistična lekcija. Enako velja za aplikacijo, banko, trgovino, avtomobil ali katerokoli drugo storitev. Produkt razvijamo za človeka, ne za predstavitev v PowerPointu.
Kakšne kompetence danes potrebujejo zaposleni v butičnih turističnih destinacijah?
Strokovnost je samoumevna, vendar sama po sebi ni dovolj. Pri delu v butičnem in premium hotelirstvu so izjemno pomembni čustvena inteligenca, opazovanje, empatija, prilagodljivost, poznavanje produkta in sposobnost samostojnega odločanja.
Pri postavljanju standardov vedno zagovarjam eno načelo: standardizirati moramo proces, ne človeka.
Standardi so nujni. Gost mora ne glede na to, kdo je tisti dan v službi, dobiti enako visoko raven kakovosti. Toda petzvezdična storitev ne sme zveneti, kot da zaposleni bere scenarij. Standard mora določiti, kaj mora biti brezhibno, znotraj njega pa mora imeti zaposleni dovolj znanja, samozavesti in pooblastil, da se odzove na konkretnega človeka pred sabo.
Ob tem pa je nekaj, česar noben standard ne more nadomestiti: človekov značaj, pristna toplina, srčnost in iskreno veselje do dela z ljudmi. Lahko nekoga naučimo pravilnega postopka, standarda dobrodošlice ali komunikacije z gostom. Veliko težje ga naučimo, da človeka pred sabo resnično vidi in da mu je pomembno, kako se ta človek pri nas počuti.
Zato bi v vrhunskem hotelirstvu vedno raje izbrala nekoliko manj izkušenega človeka s pravo naravnanostjo in toplino ter ga naučila standardov, kot tehnično popolno usposobljenega človeka, pri katerem gost ne začuti iskrene dobrodošlice. Hladna, brezhibno opravljena storitev je še vedno hladna storitev.
Gost mora začutiti, da nismo tam samo zato, da opravimo svoje delo, ampak da nam je resnično pomembno, da bo njegovo bivanje čim lepše. Prav iz teh drobnih človeških stikov pogosto nastane tisti najdragocenejši odziv gosta: »Česa takega pa še nisem doživel.« Pri majhnih premium projektih je to še toliko pomembneje, ker gost zelo hitro začuti kulturo celotne ekipe. Vsak stik zaposlenega z gostom je pravzaprav stik z blagovno znamko.
Ko govorimo o razvoju produktov, pogosto govorimo o inovacijah, tehnologiji in novih idejah. Kaj pa je po vaših izkušnjah tisto, kar v praksi najpogosteje odloča o uspehu turističnega produkta?
Izvedba.
V več kot 20 letih v turizmu sem videla veliko odličnih konceptov in izjemno lepih projektov, pri katerih je bila ideja boljša od končne izkušnje. In precej preprostih idej, ki so zaradi odlične izvedbe postale izjemni produkti. V turizmu je to še posebej neusmiljeno, ker produkt nastaja vsak dan znova. Hotel zgradiš enkrat, izkušnjo pa mora ekipa ustvariti za vsakega gosta posebej.
Pomembna pa je še ena stvar: povezanost. Lahko imamo odlično sobo, odličen spa, odlično restavracijo, čudovito naravo in deset zanimivih aktivnosti, pa iz tega še vedno ne nastane odličen produkt. Gost jih mora doživeti kot smiselno celoto.
Tehnologija lahko odstrani trenje. Podatki nam pomagajo bolje razumeti gosta. Umetna inteligenca bo spremenila ogromno procesov. Toda tehnologije ne bi smeli uvajati zato, da lahko rečemo, da jo imamo. Vedno me zanima: kaj bo zaradi nje za gosta dejansko boljše? Na koncu mora nekdo obljubo blagovne znamke vsak dan tudi izpolniti. Zato bi rekla: ideja te lahko naredi zanimivega. Doslednost in izvedba pa odločita, ali boš uspešen.
Na novembrski Konferenci produktnega menedžmenta boste govorili o razvoju storitev in produktov v turizmu. Kaj bo vaš glavni poudarek, za katerega si želite, da ga udeleženci odnesejo s seboj – ne glede na to, iz katere panoge prihajajo?
Naslov mojega predavanja je Si v turizmu sploh še lahko izmislimo kaj novega? Moj odgovor je – seveda. Toda inovacija zame ne pomeni nujno, da moramo izumiti nekaj, česar še nikoli ni bilo. Včasih je inovacija v tem, kako povežemo stvari, ki že obstajajo, v izkušnjo, ki je še ni bilo.
Lep primer je koncept, ki sem ga pri Nindri Indri Nature Retreat razvila okoli smrdokavre oziroma po prekmursko upkaša. Ptica ni nova. Gnezdilnica ni nova. Kamera ni nova. Ornitologija, daljnogled, knjiga in aplikacija niso novi. Če pa vse to povežemo z dejanskim varovanjem habitata, zgodbo kraja, tehnologijo, učenjem, aktivnostjo gosta in na koncu še z identiteto blagovne znamke, lahko nastane zelo sodoben turistični produkt. Nobena posamezna komponenta ni inovacija. Inovacija je lahko to, kako so ti elementi povezani in kakšen učinek s tem ustvarimo.
To je tudi tisto, kar želim prenesti udeležencem iz drugih panog. Produkta ne bi smeli začeti razvijati pri vprašanju, kaj bomo ponudili, ampak pri vprašanjih, za koga to ustvarjamo, kaj ta človek potrebuje, kaj želimo, da občuti, in zakaj bi to sploh izbral.
Če bi želela, da udeleženci odnesejo samo eno misel, bi bila ta: Ne ustvarjajte še več produktov. Ustvarjajte več razlogov, da jih bodo ljudje želeli izbrati, doživeti in si jih zapomniti.
