V sodobnem poslovnem okolju trajnostni razvoj ni več zgolj modni izraz, temveč glavni element korporativne strategije. Uveljavitev regulativnih okvirov, kot so direktiva o zelenih trditvah (GCD), nemški zakon o dolžni skrbnosti podjetij v dobavnih verigah (LkSG) in direktiva o skrbnem pregledu podjetij glede trajnosti (CSDDD), vse bolj zahteva, da podjetja obvladajo zapleteno mrežo regulatornih zahtev ESG. Skozi prizmo skladnosti poslovanja smo natančno proučili tri omenjene predpise in poskušali prikazati, zakaj je skladnost odločilna za vzpostavitev zaupanja, krepitev ugleda blagovne znamke in doseganje dolgoročnega uspeha podjetij.
Direktiva o zelenih trditvah (GCD): zagotavljanje verodostojnosti zelenega oglaševanja
Direktiva o zelenih trditvah je pomemben korak k večji preglednosti pri uporabi okoljskih trditev v trženjske namene. Podjetja bodo morala svoje zelene trditve podpreti s prepričljivimi in preverljivimi dokazi. Ne bo več dovolj zgolj trditi, da so »zelena«; svoje trditve morajo dokazati z jasnimi in merljivimi kazalniki.
Preden se podjetja odločijo za uporabo zelenih trditev v oglaševanju, morajo imeti na voljo jasne znanstvene dokaze in informacije o vplivu svojih storitev ali izdelkov na okolje. V skladu z novo uredbo bodo morala pridobiti certifikate, ki jih bodo izdajale izključno akreditirane tretje osebe. »Ključ do skladnega zelenega oglaševanja je v dokumentiranih procesih, ki so vedno dostopni porabnikom, ter v usklajenosti vseh zelenih trditev z mednarodnimi standardi,« poudarja Saša Sodja, partnerica v odvetniški pisarni CMS Slovenija.
Nemški zakon o obveznostih skrbnega pregleda podjetij v dobavnih verigah (LkSG): razširitev odgovornosti prek meja
Med zakoni, ki so pomembni za slovenska podjetja, še posebej za tista, ki izvažajo v Nemčijo, izstopa nemški zakon o dolžni skrbnosti v dobavnih verigah. Ta razširja obseg odgovornosti podjetij, saj od njih zahteva zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in okoljskih standardov v celotni dobavni verigi.
Na prvi pogled se zdi, da zakon, ki velja za nemška podjetja z več kot tisoč zaposlenimi, ne vpliva neposredno na slovenska podjetja. Vendar podrobnejši pregled razkrije, da vključuje tudi vse neposredne dobavitelje teh podjetij, ne glede na to, v kateri državi so.
Kaj torej ta zakon pomeni za slovenske izvoznike, ki poslujejo z Nemčijo? André Lippert, partner v odvetniški družbi CMS Nemčija, pojasnjuje: »Slovenska podjetja morajo izpolnjevati zahteve LkSG, če so neposredni dobavitelji nemških podjetij, ki jih ta zakon zadeva. To pomeni, da so dolžna vzpostaviti sistem za obvladovanje tveganj na področju človekovih pravic, izvesti analizo tveganja, zagotoviti preglednost, izvajati preventivne in korektivne ukrepe, vzpostaviti pritožbeni postopek ter izpolnjevati obveznosti dokumentiranja in poročanja.«
Slovenska podjetja morajo te informacije posredovati svojim nemškim partnerjem. Zato je odločilnega pomena, da se slovenski izvozniki podrobno seznanijo s standardi LkSG in svoje poslovanje uskladijo z zahtevami tega zakona.
Skladno poslovanje ne prinaša le izogibanja pravnim sankcijam, temveč tudi dolgoročno zmanjšuje tveganja in omogoča učinkovitejše mednarodno poslovanje. Proaktiven pristop podjetjem omogoča pravočasno prepoznavanje in odpravljanje težav, kot so slabi delovni pogoji, kršitve delavskih pravic, prisilno delo, kratenje človekovih pravic in okoljske škode.
»Poslovanje, skladno z LkSG, je ključno za dokazovanje spoštovanja trajnostnih praks v vaših dobavnih verigah ter ustvarja trdno osnovo za trženjske trditve o trajnosti. Tako se podjetje lahko oglašuje kot trajnostno in hkrati zmanjšuje tveganje za modro zavajanje (bluewashing),« dodaja Lippert.
V očeh kupcev etične poslovne prakse nedvomno pripomorejo k izboljšanju ugleda blagovne znamke.
Direktiva o skrbnem pregledu glede trajnosti podjetij (CSDDD): celosten okvir skrbnega pregleda
Na prvi pogled bi lahko sklepali, da sta LkSG in CSDDD zelo podobna. Vendar pa podrobnejša analiza razkriva številne pomembne razlike. Prva je ta, da CSDDD namenja večjo pozornost okoljskim vprašanjem v primerjavi z LkSG. Še pomembnejša pa je razširjena področna veljavnost CSDDD, ki presega okvirje nemškega zakona.
André Lippert pojasnjuje: »Razširjeno področje uporabe CSDDD od podjetij zahteva, da obravnavajo morebitne škodljive vplive v celotni dobavni verigi, ne le pri svojih neposrednih dobaviteljih.« Ta direktiva, ki je začela veljati 25. julija 2024, bo zavezovala velika podjetja v EU, kot so družbe z omejeno odgovornostjo in partnerska podjetja z več kot tisoč zaposlenimi ter letnimi prihodki nad 450 milijonov evrov globalno, pa tudi velika podjetja zunaj EU, ki ustvarjajo več kot 450 milijonov evrov prihodkov v EU.
Ena glavnih novosti, ki jih prinaša CSDDD, je civilna odgovornost podjetij za neskladnost poslovanja. To pomeni, da lahko prizadete strani tožijo podjetja, če ta ne izpolnjujejo svojih obveznosti v skladu z direktivo.
Cilj CSDDD je vzpostavitev enotnega pravnega okvira in enakih konkurenčnih pogojev za vsa podjetja na enotnem trgu EU. Zato je pomembno, da se podjetja, ki poslujejo na evropskem trgu, podrobno seznanijo z zahtevami direktive in prilagodijo svoje poslovanje, da bodo skladna z njenimi določbami.
Izpolnjevanje teh obsežnih zahtev ne zagotavlja le skladnosti, temveč podjetja postavlja v vodilno vlogo na področju trajnostnega razvoja. Proaktiven pristop lahko izboljša tržni položaj podjetij, olajša dostop do zelenih finančnih virov in pritegne vse bolj okoljsko ozaveščene porabnike.
S holističnim pristopom do trajnostnega poslovanja
Podjetja, ki sprejmejo celosten pristop k trajnosti, lahko predpise, kot so direktiva o zelenih trditvah, zakon o dobavnih verigah in direktiva o skrbnem pregledu korporativne trajnosti, izkoristijo kot pomembno priložnost za izboljšanje svojih trajnostnih praks. André Lippert poudarja: »S trajnostnimi nabavnimi procesi, ki jih predvidevata LkSG in CSDDD, podjetja ne le krepijo svojo uspešnost na področju trajnostnega razvoja, ampak hkrati postajajo bolj privlačna na trgu. Trajnostna naravnanost in uspešnost pri zasledovanju trajnostnih ciljev postajata čedalje pomembnejša konkurenčna dejavnika. Podjetja, ki ne bodo sledila tem smernicam, si posledično s tem zmanjšujejo pogajalsko moč, kar pa kupci izkoriščajo za zniževanje prodajnih cen.«
Takšen holistični pristop k skladnosti spodbuja učinkovitost in odpornost podjetij, hkrati pa povečuje njihovo privlačnost za partnerje in stranke. Z zgodnjim sprejemanjem teh regulativ lahko podjetja pridobijo strateško prednost in se lažje prilagodijo naraščajočim pričakovanjem trga, ko je beseda o trajnostnem delovanju.
Saša Sodja poudarja, da direktiva o zelenih trditvah in CSDDD na novo definirata, kako naj podjetja razvijajo svoje marketinške strategije. Podjetja, ki želijo svoje trajnostno delovanje izkoristiti v oglaševalske namene, morajo v svoja sporočila vključiti verodostojne in preverljive podatke, s čimer lahko ustvarijo močnejša in bolj prepričljiva sporočila. »Pri tej stopnji globalnega segrevanja in v času, ko so pričakovanja kupcev glede trajnosti in transparentnosti tako visoka, je vprašanje, kaj se bo zgodilo s podjetji, ki ESG ne bodo sprejela kot strateškega stebra,« dodaja Sodjeva.
Ključ do uspeha je v tem, da podjetja avtentično, transparentno in skladno vključijo trajnostne prakse v svoje poslovne in marketinške strategije. Podjetja, ki bodo prepoznala priložnosti, ki jih prinašajo nove regulative, in gledala prek začetnih stroškov, bodo tista, ki bodo dolgoročno pridobila konkurenčno prednost in zaupanje porabnikov.
Avtor: Valentič Nina
