Anne Lise Kjaer je priznana futuristka, avtorica in svetovalka z več kot 30-letnimi izkušnjami na področju raziskovanja trendov in prihodnosti. Kot ustanoviteljica podjetja Kjaer Global je razvila model 4P (people, planet, purpose, performance) za spodbujanje trajnostnih inovacij. Forbes in Huffington Post sta jo uvrstila med najboljše futuriste na svetu. Pomagala je številnim organizacijam, med njimi so Amazon, BBC, BMW, Dell, IKEA, OECD, Unicef …
Konec maja jo boste lahko ujeli tudi v Portorožu na 30. Slovenski marketinški konferenci.
Kako futurist vidi svet in zakaj futuristi niso napovedovalci prihodnosti
»Futuristi, kot sem jaz, ne napovedujejo prihodnosti. Prihodnost ni ena sama; obstajajo številne možne prihodnosti, ki se dogajajo hkrati,« pravi sogovornica.
»Danes razmišljam o vplivu umetne inteligence, o celotnem spektru novih tehnologij, multipolarnosti in geopolitičnih napetostih. Mislim, da sta umetna inteligenca in tehnologija pomembni, prav tako pa tudi njun potencial in obljube, ki jih prinašata.« A seveda moramo umetno inteligenco obravnavati kot silo za dobro, o pogledu na trenutni položaj pravi Kjaerjeva in dodaja, da kljub digitalni vključenosti tretjina sveta ni vključena v to, geopolitično dogajanje pa zaznamujejo vojne.
Svet ni več bipolaren, nista več le dve strani, svet je multipolaren, pravi. »To je eno izmed znamenj nove sistemske ureditve sveta. Ljudje, planet in namen (people, planet, purpose, op. a.) morajo biti v ospredju skrbi. Ko lahko uravnovesimo ljudi in planet ter jih pripravimo k sodelovanju v skupnosti, kjer imajo vsi namen, potem bo to vodilo do veliko bolj trajnostne prihodnosti.«
Z Anne Lise Kjaer smo se pogovarjali o tem, kako trenutno stanje sveta vpliva na njen pogled v prihodnost, kako preteklost oblikuje našo prihodnost in kakšni so trendi in izzivi za prihodnjih nekaj let.
Kako torej vi vidite svet?
Svet vidim kot multidimenzionalnega, kot medsebojno povezanega. Vsi smo del nečesa večjega od nas samih, vsi smo povezani med seboj. Vse je v energiji, vsaka akcija sproži reakcijo. Ko se pogovarjam z vami, ko govorim z nekom na ulici, takoj vem, kako se mi to zdi v mojem sistemu. Se počutim udobno? Nemirno? Takoj reagiram na energijo.
Nič ni narobe, če si želimo imeti več, imeti svet, ki je dober za nas. Gre za to, da razmišljamo o tem, da ustvarimo »MI-gospodarstvo« (we economics), ne le »JAZ-gospodarstvo« (me economics). Način, kako se spoprijemamo s stresom in krizo, je nekaj, kar se je zapisalo v našo zgodovino. Zato mi je zanimivo opazovati, kaj se dogaja. Kljub vsem skrbem, kaj bo to pomenilo, me to ne skrbi toliko, kaj to pomeni zame, temveč kaj to pomeni za širšo skupnost kot celoto.
Prav tako poskušam razumeti, kaj resnično določa kakovostno življenje. In veste, odgovor na to vprašanje je po vsem svetu presenetljivo podoben. Veliko ljudi bi reklo, da dobro življenje pomeni biti v naravi, obkrožen z ljubljenimi, hkrati pa si kolektivno želimo svetovnega miru in ekonomske varnosti. To je postalo še posebej očitno po covidu-19, ki je prinesel ogromno tesnobe, katere posledice še vedno občutimo. Vendar pa verjamem, da ni nič popolnoma slabo; moj scenarij je vedno »kozarec na pol poln«, ne pa »kozarec na pol prazen«. Iz vsake situacije lahko izvlečemo nekaj dobrega. Lahko je to reči, a če je takšno razmišljanje naša privzeta nastavitev, bomo verjetno bolje pripravljeni na prihodnost.
Kako zgodovina izoblikuje prihodnost?
Če pogledamo nazaj – vprašali ste me, kako dela futurist – začrtujemo in analiziramo družbene trende v multidimenzionalnem okviru. Kot futuristi proučujemo preteklost in sedanjost, da bi razumeli, kaj se je zgodilo v zadnjih sto letih, in da bi našli smerokaze za prihodnost.
Pred sto leti je denimo ekonomist John Maynard Keynes ustvaril svojo vizijo 2030. Predvidel je boljšo prihodnost za svoje vnuke, pa to, da bi delali le 15 ur na teden, ker bi imeli dovolj za dobro življenje. Takrat so ljudje delali šest dni na teden po deset ur na dan, torej na teden 60 ur ali več.
Po drugi svetovni vojni je Alan Turing razvil koncept umetne inteligence. Med vojno je imel glavno vlogo pri razbijanju šifriranih kod. Pozneje je uvedel Turingov test – vprašanje, ali lahko stroj prepriča človeka, da komunicira z drugo osebo.
V sedemdesetih letih smo doživeli prvo naftno krizo, ki je sprožila premislek o prihodnosti in vplivu fosilnih goriv na okolje. V šestdesetih letih je Rachel Carson opozarjala na okoljske težave, nato pa smo doživeli hipijevsko gibanje, svobodo, ljubezen … V devetdesetih letih je internet postal dostopen širši javnosti, nato pa smo imeli pikakomovski balon. Sedem danes največjih tehnoloških podjetij še ni obstajalo pred 35 leti.
Okoli leta 2000 smo doživeli prvo »poletje umetne inteligence« in razvit je bil prvi robot, ki je s svojim obrazom simuliral človeška čustva. Vse to nas pripelje v to desetletje. Futuristi gledamo vsaj desetletje ali dve vnaprej, hkrati pa si prizadevamo zasaditi semena za prihodnjih sto let. Zato proučujemo preteklost in sedanjost.
Nekateri futuristi uporabljajo različne prijeme, vendar je pogled nazaj dragocen za postavljanje trdnih temeljev za prihodnost. Vse, kar doživljamo danes, je posledica preteklih dejanj.
Torej bi lahko rekli, da se zgodovina ponavlja?
Ne, zgodovina se ne ponavlja, imamo cikle in lahko prepoznamo nekatere vzorce: od začetka do vrhunca, ki mu sledi padec. Kar smo vzpostavili kot nekaj pozitivnega, ponavadi ne opustimo – zato zgodovina ni povsem ciklična. Vendar še vedno počnemo določene stvari, kot so družbeno razhajanje in vojne, katerih namen je vprašljiv.
Danes smo v položaju, ki ga še nikoli nismo doživeli: pet generacij hkrati sodeluje na trgu dela in pri porabi. Poleg tega tehnološki napredek prinaša nove razprave, na primer razmišljanja o vgradnji čipov v novorojenčke za preprečevanje bolezni.
Mislim, da še nikoli nismo živeli v bolj vznemirljivih časih. Čeprav tehnologija pri ljudeh zbuja tudi veliko strahu. A česa se ljudje v resnici bojijo? Mislim, da se v osnovi bojijo neznanega. Umetna inteligenca ne bo prevzela vašega delovnega mesta. Pravzaprav umetna inteligenca ne bo nadomestila ljudi. Toda ljudje, ki bodo uporabljali umetno inteligenco, bodo nadomestili tiste, ki je ne znajo uporabljati. Zato se raje vprašajmo: kako jo lahko uporabim? Kako jo lahko vključim v svoje delo? V moj vsakdan? Večina, ki to bere, jo verjetno že uporablja.
A ne smemo pozabiti, kako močan vpliv lahko ima. Če jo uporabljamo brez razmisleka, lahko vse postane preveč enolično – temu pravimo »doba povprečja« – scenarij, po katerem bi bilo vse videti enako, ker bi to ustvarila umetna inteligenca. To ni svet, v katerem bi rada živela. Zato ima avtentičnost danes še večji pomen kot kdaj prej.
Vendar se ob tem pojavi tudi strah, da bi se lahko porodila ideja, da želimo ohraniti le svojo verzijo sveta, svojo realnost znotraj mehurčka. Pomembno je, da ostanemo odprti za neznano, da to sprejmemo, a hkrati zaščitimo tisto, kar nam je res dragoceno. Zato se pogovarjamo o prihodnosti.
V kakšni prihodnosti bi si res želeli živeti? Če vse svoje moči porabimo za kazanje s prstom na druge, ne pozabimo, da trije prsti kažejo nazaj na nas. Bolje bi bilo porabiti to energijo za gradnjo nečesa trdnega in dolgotrajnega v lokalnem okolju ali skupnosti, z ljudmi, do katerih nam je mar, in za povezovanje z ljudmi po svetu, ki razmišljajo podobno.
Ne pravim, da je to edina pot, je le eden od možnih scenarijev. Poglejmo v preteklost ter se učimo iz uspehov in napak.
Katere pa so lekcije zadnjega desetletja, ki jih lahko uporabimo za lepšo prihodnost?
Ne glejmo le deset, poglejmo 20 let v preteklost. In digitalni prehod je tu nujna lekcija. Če tehnologije ne vpeljemo v delovanje, tvegamo, da ne bomo konkurenčni, pravzaprav bomo zaostali. Potem je tu pripravljenost na spremembe in tudi odpornost je na vrhu seznama. Moramo biti izjemno, izjemno agilni, da se lahko res hitro prilagajamo in postanemo še bolj odporni.
So trendi, kot je umetna inteligenca, predvidljivi?
Ne gre za napovedovanje, ampak za predvidevanje in spremembo sistema. Morda so ljudje predvidljivi. Ali makro trendi, kot so demografske spremembe. Prvič v zgodovini imamo trg dela s petimi generacijami, to smo lahko predvideli že pred desetimi leti. Ljudi ne razvrščamo več v ločene skupine ali razmišljamo le v smislu »demografije«, temveč v plemena ali interesne skupine; obstaja velika verjetnost, da se bova ti in jaz znašli v isti skupini zaradi vrednot.
Večina nas ima določen ritem – vstajamo, hodimo v službo, opravljamo vsakodnevne stvari, določene stvari so predvidljive. Sistem je zasnovan tako, da pomaga ljudem, da postanejo bolj avtonomni, saj olajša upravljanje družbe, pri čemer bi lahko umetna inteligenca igrala glavno vlogo pri pomoči ljudem, organizacijam in družbi, da postanejo bolj avtonomni, produktivni in odporni.
Seveda pa obstajajo tako imenovani črni labodi, nepričakovani dogodki, ki nenadoma spremenijo potek zgodovine. Videli smo jih pri izidih volitev, pri pandemiji, gospodarskih krizah, nedavnih požarih v Los Angelesu … Vsi ti dogodki lahko hitro preusmerijo tok sprememb. Pomembno je torej zgraditi prilagodljive sisteme, ki so pripravljeni na prihodnost in se lahko odzivajo na pričakovane in na nepričakovane spremembe. To je, kjer lahko umetna inteligenca močno spremeni igro in pomaga pri vodenju pomembnih sistemskih sprememb.
Kakšni bodo izzivi za prihodnjih pet, deset let?
Ko razmišljam o izzivih za prihodnje desetletje, so številne geopolitične napetosti in multipolarnost visoko na mojem seznamu. Potem je tu še svetovno pomanjkanje surovin kot posledica čezmerne porabe, ki povečuje pritisk na naš krhki planet in vpliva na podnebje. Globalno smo osredotočeni na iste zaželene vire, kar povzroča pomanjkanje nekaterih. Medtem ko uživamo več avokada, mandljev in pijemo posebno kavo – ki je pogosto proizvedena netrajnostno –, že vidimo, da je na voljo vse manj kavnih zrn, in ker zdrava zemlja propada, smo lahko v ne tako oddaljeni prihodnosti pred svetovno prehransko krizo.
Torej, kaj se zgodi potem? Vse se bolj globalizira, a zaradi pomanjkanja bomo morda začeli posvečati več pozornosti lokalnim izdelkom in pridelkom. Marsikje že lahko vidimo, da se to dogaja. Vzpon globalnih konfliktov je mnoge pripravil do vnovičnega povezovanja in postali so bolj odvisni od lokalnih izdelkov in blaga.
To pomeni decentralizacijo, novi občutek lokalnosti, ki pomaga odkrivati korenine in vrednote – premik od množične globalne proizvodnje k lokalni odpornosti.
Če nimam veliko, čemu bom dal prednost? To je popolnoma novo razmišljanje, vrnitev k našim temeljnim vrednotam. Če pa nimamo jasnih vrednot in se te oblikujejo zgolj prek družbenih omrežij in zunanjih vplivov, zlahka izgubimo smer.
Umetna inteligenca in avtomatizacija lahko tudi pomenita grožnjo ali priložnost za naš način življenja. Zato bo odločilnega pomena integracija tehnologije na način, ki omogoča avtomatizaciji boljše in varnejše opravljanje nalog, ki jih pač lahko opravlja.
Transparentnost in pristnost sta temelj vsega, kar počnemo. Trajnost bo ključnega pomena, saj dolgoročno, tudi če je trajnostni izdelek na začetku dražji, na koncu prihrani stroške soočanja s posledicami trajnostne potrošnje.
Prav tako bomo postali boljši pri prepoznavanju »greenwashinga« (lažnih trditev o trajnosti) in UI lahko pri tem pomaga. Tehnologije, kot je blockchain, omogočajo popolno sledljivost dobavnih verig, kar nam omogoča, da se izognemo neetičnim praksam. Raziskava je pokazala, da lahko blockchain v živilski industriji do 70 odstotkov zmanjša količino zavržene hrane. To je že velik prihranek, ki odpira nove možnosti za prihodnost.
Kdo je porabnik prihodnosti, kaj vemo o njem?
To so generacije, ki še prihajajo. So hiperpovezani in tehnološko podkovani ter verjetno zelo okoljsko ozaveščeni. Želijo raziskovati nove kraje, odkrivati lokalne skupnosti. Tu so milenijci, generacija Z in generacija alfa, pri zadnji so najstarejši trenutno stari okoli 15 let. Generacija beta pa šele prihaja – prvi člani so bili rojeni januarja 2025.
A iskreno, preveč poenostavljamo, ko jih opredeljujemo zgolj generacijsko.
Meje med generacijami so preveč toge, življenje in osebna identiteta pa nista tako enoznačna. Če celotno generacijo ljudi označimo z neko nalepko, ne upoštevamo, da so ljudje različni …
Naše raziskave kažejo, da miselnost, vrednote in vedenje sežejo dlje kot zgolj generacijska pripadnost. Med ljudmi znotraj iste generacije so lahko velikanske razlike, zlasti ko gre za prepričanja in vrednote. Prav tako obstaja predpostavka, da so mlajše generacije veliko bolj digitalne kot starejše. A zanimanje za tehnologijo in digitalizacijo je bolj stvar miselnosti kot le starosti.
To je še posebej vidno v marketingu. Marketing zelo rad poudarja, kako sodelovati z generacijo Z, generacijo alfa …
Identificirali smo štiri glavne tipologije: nove ustvarjalce sprememb, progresivne optimizatorje, globalne vzdrževalce in končno idealistične pionirje.
Ko pogledamo te skupine in vprašamo ljudi, kaj iščejo, se pokažejo zanimivi vzorci. Vse bolj razmišljamo v okvirih vrednot in večina nas je mešanica zgornjih tipov. Potem imamo določene plemenske preference, ne pa strogo generacijskih.
Pričakovati je seveda, da imajo mlajše generacije večji potencial za sprejemanje tehnoloških novosti. Vidijo manj ovir in več priložnosti. To se kaže tudi na področju luksuza. Zapravljanje mlajših generacij se spreminja – mnogi kupujejo rabljeno luksuzno blago in na novo odkrivajo naš pogled na ta sektor.
Je to tudi trend, kupovanje iz druge roke kot upor proti hitri modi?
Sama sem vedno kupovala rabljene obleke, v najstniških letih sem si to najlažje privoščila. Toda danes je to postala tudi oblika vedenja »mar mi je za planet« in odpora proti hitri modi. Delala sem v tej industriji in nikoli nisem razumela, zakaj mora vse potekati vse hitreje in hitreje. Vse je bilo v kopiranju in iskanju novih oblik posnemanja. Takrat sem spoznala, da nisem postala oblikovalka, da bi posnemala druge. Morda sem zato začela napovedovati in razvijati ideje od začetka – da bi bolje razumela sistem in bila aktivna ustvarjalka sprememb.
Kako se lahko morda malo ustavimo in zgradimo odporno prihodnost v hitro spreminjajočem se svetu?
Dolgoročno razmišljanje je odločilnega pomena. Danes oblikovanje vključuje testiranje, predstavljanje betarazličic, sodelovanje in nenehno izboljševanje sistemov. Ta pristop nam lahko pomaga, da dolgoročno postanemo bolj relevantni in smiselni.
To pomeni, da bi si morali pri razvoju izdelkov in storitev prizadevati za uskladitev s cilji ESG, naše marketinške strategije pa se morajo prilagoditi. Ne želimo biti samo »najboljši na svetu«, ampak tudi »najboljši za svet«. Gre za prednostno obravnavo skupnosti in kolektivnega dobrega pred individualnim. Vključenost bo v prihodnosti imela osrednjo vlogo.
Si ljudje sploh vzamejo dovolj časa za nove ideje?
Mislim, da potrebujemo več časa predvsem za razmišljanje. Morda je UI tu dobrodošel, saj prevzame časovno zamudne naloge in našim možganom pusti več časa, da se poglobimo v druge zadeve.
Misel za konec?
Prihodnost sooblikujemo vsi, ni le destinacija, na katero gremo. Prihodnost moramo zavestno oblikovati tako, da sprejmemo ta novi občutek lokalnosti in nove oblike razmišljanja, ki nam pomagajo ustvarjati stvari, ki koristijo lokalnim skupnostim in v večje dobro vseh.
Verjamem, da lahko podjetja, družba in celo družine ter skupnosti presežejo modele, ki zgolj izčrpavajo sisteme. Namesto tega lahko zgradimo bolj trajnostno obliko napredka, osredotočeno na ljudi.
Ljudi in planet moramo postaviti v središče vsega, kar počnemo in govorimo.
