Ko je Ana Drev, ustanoviteljica blagovne znamke Snow Monkey, začela razvijati nov zamašek za najbolj prodajano termovko Go-getter, je pričakovala zahteven projekt. Ni pa pričakovala, da bo razvoj trajal tri leta in da bo podjetje stal okoli 60 tisoč evrov – brez stroška njihovega dela.
Še manj je pričakovala, da bo na koncu treba prvotno zasnovo opustiti in začeti znova. »Razvoj samega zamaška je precej bolj zahteven kot pa razvoj same termovke. In to z vseh vidikov. Z vidika razvoja in z vidika finančnega vložka, z vidika časovnega vložka. Skratka, precej bolj obsežen projekt je,« je na Slovenski marketinški konferenci povedala Drev, ki danes v podjetju vodi razvoj produktov. Zgodba o zamašku je po njenem dobra ilustracija tega, kako zapleten je lahko razvoj izdelka – še posebej za majhno podjetje.
Od slabe uporabniške izkušnje do blagovne znamke
Ideja za Snow Monkey se je začela z lastno uporabniško izkušnjo. Drev je bila približno 15 let profesionalna alpska smučarka in je več kot 200 dni na leto preživela v snežnih razmerah. Termovka je bila obvezna oprema, vendar ji klasična izvedba ni ustrezala. Čaj je bilo treba nalivati v pokrovček, odpiranje pa je bilo nepraktično, še posebej z rokavicami. Zato je začela razmišljati o termovki, ki bi bila bolj podobna bidonu in bi jo bilo mogoče odpreti z eno roko, brez snemanja rokavic.
Leta 2014 je na Japonskem obiskala park snežnih opic. Pogled na opice, ki se pozimi namakajo v toplih vrelcih, ji je porodil asociacijo na kontrast med toplim in hladnim, iz katerega je pozneje nastalo ime Snow Monkey.
Na začetku podjetje ni razvijalo lastnih izdelkov, temveč je prodajalo izdelke dobavitelja. Lastnega razvoja si zaradi stroškov niso mogli privoščiti. Ana Drev pa je vedela, da bo razvoj lastnih izdelkov med prvimi področji, v katera bodo investirali, ko bo to mogoče.
Zamašek, ki je obstal v orodju
Eden prvih večjih razvojnih projektov je bil nov zamašek za termovko GoGetter. Zamašek je bil po zasnovi podoben prejšnjemu, vendar kompleksnejši, saj je imel na vrhu še pitnik. Projekt je bil potrjen pri dobavitelju, ki je zagotovil, da ga je mogoče izdelati. Težava se je pokazala šele v zadnji fazi razvoja. Dobavitelj je ugotovil, da zamaška v prvotni obliki ne morejo izdelati oziroma razkalupiti. Še več, obliko je brez vednosti Snow Monkeyja spremenil. Namesto zaobljenih linij, ki jih je želela Drev, je podjetje dobilo drugačno različico s tremi ravnimi linijami. »Potem pa smo dobili nek zamašek, ki je imel tri ravne linije in pač ni šlo to skozi,« je povedala.
Sledilo je iskanje rešitve in vključevanje dodatnih strokovnjakov, med drugim podjetja Tekos, ki se ukvarja z načrtovanjem za izdelavo orodij. Pri takšnem izdelku je treba že pri zasnovi upoštevati način izdelave orodja, smer njegovega odpiranja in druge tehnične omejitve. Toda prvotnega koncepta niso mogli rešiti. Morali so začeti znova.
Novi zamašek je bil drugačen in po oceni Drevove celo bolje ergonomsko oblikovan. Najpomembneje pa je bilo, da je izpolnil ključno funkcionalno zahtevo: 100-odstotno tesnjenje. Do predavanja so jih prodali več kot 10 tisoč, pri čemer Snow Monkey po njenih besedah ni prejel niti ene reklamacije.
Cena lekcije? Približno 60 tisoč evrov, brez stroška dela ekipe.
Drev meni, da je k zapletu prispevala tudi velikost podjetja. »Mi smo bili, ko smo šli v sam razvoj produkta, zelo majhni. In ta majhnost se je odražala v odnosu našega dobavitelja do nas, ki nas ni jemal resno,« je povedala.
Ko izdelek deluje, a ga nihče ne potrebuje
Drugi primer, ki ga je predstavila, je bil precej manj tehničen, a poslovno prav tako pomemben. Snow Monkey je razvijal torbico za steklenico. Prvotna različica je bila precej večja in namenjena bolj specifični uporabi. Šele med razvojem so ugotovili, da so zgrešili namen uporabe. »In da smo v bistvu iskali preveč nišno in iz naših lastnih potreb. In da te torbice ne bi uporabljalo veliko ljudi,« je povedala nekdanja vrhunska alpska smučarka in danes podjetnica.
Tokrat torej ni bil problem v tem, da izdelka ne bi bilo mogoče izdelati. Problem je bil, da bi ga uporabljalo premalo ljudi. Tudi v tem primeru so se morali odločiti, ali nadaljevati ali začeti znova. Odločili so se za slednje. Novo torbico so zmanjšali na tri osnovne potrebe: telefon, steklenico in ključe. Namenjena je širšemu krogu uporabnikov, predvsem za pohode in krajše ture. Izdelek so lansirali v začetku maja in v prvem mesecu je postal najbolje prodajani izdelek v njihovi spletni trgovini.
Za Drev je primerjava obeh projektov ena pomembnejših lekcij razvoja izdelkov. Pri zamašku je bil problem v tehnični izvedljivosti, pri torbici pa v napačnem izhodišču glede uporabnika.
Razvoj izdelka je tudi razvoj znamke
Ustanoviteljica Snow Monkey zato razvoj produktov vidi precej širše kot zgolj tehnično funkcijo. »Absolutno je razvoj produktov gonilna sila blagovne znamke,« je poudarila. Za to po njenem podjetje potrebuje močno razvojno strukturo, večletni načrt in predvsem ljudi z različnimi znanji. Pri razvoju izdelka se namreč srečujejo dizajn, funkcionalnost, tehnologija, proizvodnja in ekonomika. Prav iskanje ravnotežja med temi elementi je po njenem ena največjih umetnosti produktnega razvoja.
Pri Snow Monkeyju sta tako dva razvojna projekta pokazala dve zelo različni pasti. V enem primeru je bila prvotna rešitev tehnično neizvedljiva, v drugem pa je bil izdelek tehnično izvedljiv, vendar namenjen preozkemu krogu uporabnikov.
V obeh primerih je bila ključna pripravljenost, da prvotno idejo spremenijo – tudi za ceno dodatnega časa in denarja.
