(intervju) Kaj je prava cona udobja, kako jo dosežemo in zakaj nam koristi tudi pri poslu

S psihologom in direktorjem Inštituta C.A.R., ki bo tudi eden izmed govorcev 20. septembra na Konferenci slovenskih izvoznikov, smo se pogovarjali o prilagodljivosti ljudi, zakaj je cona udobja pomembna in pri katerih zadevah je še vedno dejaven pri sebi.

Koliko smo ljudje sploh prilagodljivi?

V resnici smo izjemno prilagodljivi in se ves čas prilagajamo, a se tega pogosto niti ne zavedamo. Drugače ne moremo preživeti. Občasno se pojavi potreba po spremembi, ki pa jo doživimo, kot da nas ogroža. Takrat nastanejo težave in zdi se, kot da nimamo radi sprememb, imamo radi status quo in podobno. Ko začutimo, da nas nekaj ogroža, se namreč radi zatečemo v ustaljene vzorce vedenja in predvidljivo stanje, ki smo ga vajeni.

Torej ne drži pogovorno, da nismo nagnjeni k spremembam oziroma jih zavračamo?

Ravno obrnjeno. Ljudje obožujemo spremembe. Kdo bi se, denimo, uprl dvigu plače ali ponujenemu popustu. Tega bi se razveselili. Sprememba mora izpolnjevati določene pogoje, da bi zares nekoga ogrožala. Pa še takrat se človek večinoma spreneveda in pretvarja, da določena okoliščina zahteva od njega izrazito spremembo.

In lahko sledijo težave?

Težava nastane, če smo denimo 20 let na enem položaju, pa nam delodajalec pove, da nas ne vidi v svoji strateški shemi. Takrat nas prevzame strah, da bomo morali iskati novo službo. Sprememba, ki nas z vidika naših prepričanj ogroža, vendar zamenjava službe ni nekaj, kar bi nas eksistencialno dejansko ogrozilo. Mislimo, da bo to ogrozilo našo eksistenco, v resnici pa ogroža naš občutek udobja, status quo, da se nam zdi samoumevno, da imamo (to) službo, da je za nas poskrbljeno, da imamo socialno varnost … Vse to lahko vpliva tudi na naše zdravje.

Kdaj je potem dobro, da smo v coni udobja?

Večino časa smo v coni udobja. Kadar smo v tej coni, pomeni, da imamo znotraj nekatere niše udobje, da imamo svoje materialne in predvsem nematerialne potrebe kolikor toliko zadovoljene. To je cona udobja. Panika pa nas zgrabi, ko se okoliščine toliko spremenijo, da nas je strah, da ne bomo mogli več vzpostaviti energetskega ravnovesja z vsem, kar znamo in zmoremo. Pa čeprav nas na primer stara služba moti ali pa nam niso všeč tamkajšnji medsebojni odnosi, nam ta daje socialno varnost, da smo na varni strani naših potreb. Sprememb se nihče ne boji, bojimo se tega, da bomo jutri lačni, zanemarjeni, brez prijateljev, da nikomur ne bo mar za nas …

To pomeni, da ne bomo več imeli prejšnje cone udobja?

Tako je. Prav tako pomeni, da nismo več prepričani, da bomo prišli v tisto cono udobja, na katero smo navajeni. Še več, za katero smo prepričani, da nam pripada. Ljudje smo zelo radi mnenja, da nam nekaj, kar smo dosegli, tudi pripada. Človek ustvarja in verjame, da je to življenje zgolj enosmerna cesta. Vendar nam življenje in naše okolje prinašata različne izzive, vzpone in padce. Zato življenja ne moremo jemati kot enosmerne ceste, ko samo kopičiš ali pa greš vsakič v boljšo službo. Včasih nas okoliščine prisilijo, da naredimo korak nazaj. Ljudje po svoji naravi to težko sprejmemo, nekateri pa so prepričani, da se jim je vse podrlo. Vendar je ob vsem tem dejansko pomembo preživeti, in sicer tako, da ustvarjamo varno okolje, saj nam je potem lažje.

Torej lahko cono udobja doživimo tudi takrat, ko gremo korak nazaj?

Seveda.

Je to potem neke vrste poraz ali lahko dosežemo še boljšo cono udobja?

Človeški možgani nam omogočajo, da lahko zadeve interpretiramo na točno določen takšen način, kot si ga želimo. To je seveda lahko dobro ali pa slabo. Če je oseba optimistična, bo sprejela, da se v življenju dogaja tudi slabo in da lahko živi naprej. S psihološko pomočjo se izkoplje iz zelo hudih težav nekdo, ki mu je hudo zaradi izgube zdravja, ali če postane paraplegik ali pa ko mu kdo umre. Ker sem delal tudi s takšnimi ljudmi, številni čez nekaj let povedo, da jim je to dejansko spremenilo življenje na bolje. Podobno pravijo, da so prej govorili ali mislili, da so jim vrednote zelo pomembne v življenju, zdaj pa te vrednote dejansko živijo. To nam kaže, kako človek z odnosom do življenja in načinom življenja določa, kakšno življenje bo živel. Ko menimo, da je nekdo nesrečen, ker se mu je nekaj slabega zgodilo, ni nujno, da je tako. Lahko je šokiran, ni pa nujno, da je nesrečen. To sam določi, s tem, kako bo živel od tam naprej. In to je nekaterim težko sprejeti.

»Človeški možgani nam omogočajo, da lahko zadeve interpretiramo na točno določen način, kot si ga želimo. To je seveda lahko dobro ali pa slabo.« Foto: Jernej Lasič Človeški možgani nam omogočajo, da lahko zadeve interpretiramo na točno določen način, kot si ga želimo. To je seveda lahko dobro ali pa slabo.

Foto: Jernej Lasič

Torej ima skoraj vsaka sprememba potencial za neko nadaljnjo rast?

Seveda.

Katere nimajo?

Ljudje težko sprejmemo stvari, ki so dokončne in nepopravljive. Smrt otroka je takšen primer.

Kako pa prilagoditi osebo, ki je popolnoma neprilagodljiva oziroma ne želi biti prilagodljiva?

Tisti, ki se ne želi prilagoditi, bo trpel veliko bolj, kot bi bilo treba, ker bo vztrajal pri zagotavljanju okoliščin, ki jih ni več. Izguba službe je lahko takšen primer, kar ni redek pojav v današnjem gospodarstvu, ko ni predvidljivosti in je velika konkurenčnost. Vendar občutka varnosti v poslovnem smislu ne daje več predvidljivost delovnega mesta, ampak to, da si trpežen, okreten in se hitro pobereš, si kreativen, kompetenten in da slediš trendom. To je danes varnost. Tako za posameznika kot za podjetje.

To pomeni, da so najbolj v coni udobja tisti, ki so zelo prilagodljivi?

Seveda, ker takšni hitro vzpostavijo novo cono udobja v novih okoliščinah.

Katera prilagoditev je bila za vas najtežja?

Ena najtežjih mi je bila glede otrok, in sicer da pri njih nimam vpliva na vse in jim ne morem zagotoviti varnosti v vsakem trenutku, kot bi si želel. Ko so sami, moramo znati spustiti otroka. Tudi v svet, ali pa v najstniških letih, ko išče občutek svobode, na drugi strani pa se ubadaš, ali bo znal živeti sam. Še vedno se trudim v tej smeri.

Kako dolgo traja takšno prilagajanje?

Na nekaterih področjih je to stalna praksa, dokler ne sprejmeš logike, da nekaterih stvari ne moreš nadzirati. Hkrati je treba sprejeti, da ima množica tistega, česar ne moreš nadzirati, zelo prepustne meje. Ko meniš, da nekaj lahko nadziraš, preostalega pa ne moreš, ugotoviš, da nečesa še dodatno ne moreš nadzirati. To je umetnost življenja. Ko to sprejmeš, ti da neki poseben mir, hkrati pa dobiš ogromno energije, ki jo lahko uporabiš drugje. Tako je na primer pri majhnih otrocih.

Kaj pa v poslovnem svetu?

Petnajst let sem na samostojni poti, deloval sem v javnem in zasebnem sektorju, tudi podjetništvo mi ni tuje. Ko sprejmeš negotovost, da se vsak dan bojuješ za nove stranke in izpolnitev obveznosti, ugotoviš, da si v resnici bil precej manj varen, ko si imel enega delodajalca. Čeprav je v pogodbi pisalo zaposlitev za nedoločen čas. Zdaj lahko rečem, da imam več deset delodajalcev – in to mi daje večji občutek varnosti. Hkrati pa dobim neprecenljivo, kot so občutek svobode, da počnem stvari, ki mi dejansko veliko pomenijo, jih izbiram in so mi blizu.

Zmagovalec je torej človek, ki sprejme, da vsega nima pod nadzorom, je zelo prilagodljiv in išče vedno nove cone udobja?

To je stanje človeka, ki je, če tako razmišlja, svoboden. V pravem pomenu besede. Svoboda pomeni, da je oseba odgovorna in dela tisto, kar si želi, kar je prav, kar je etično, v skladu z njenimi potrebami in potrebami družbe. Torej svoboda v okviru odgovornosti.

In če je oseba svobodna in posledično sproščena, je še vedno lahko zelo uspešna ter ji za to ni treba biti pod nenehnimi pritiski?

Tako je. Šele takrat je lahko dolgoročno uspešna, saj v nasprotnem dela škodo svojemu telesnemu in psihološkemu zdravju. Če je uspešna in učinkovita, hkrati pa ne čuti svobode, ji to dolgoročno povzroča škodo.

Katere stvari bi lahko še spremenili pri sebi?

(smeh) To je nikoli končana zgodba. Zavedam se, kaj moram še narediti pri sebi. Moja naloga je, da se nenehno prilagajam razmeram okoli mene in v svetu ter iščem rešitve, kako bom pri tem najbolj učinkovit. Iščem ravnovesje na duševnem področju, časovnem, finančnem, v odnosih in na drugih področjih, kjer čutim potrebe.

Potemtakem sploh imate svoj končni cilj ali se ta nenehno spreminja?

Če bi me vprašali v materialnem smislu, bi lahko naštel, vendar je to plehko in v življenju pomeni le majhen del tistega, kar je resnično pomembno. Končni cilj je, da dosežem mir in sem v miru s seboj. Da sem v danih okoliščinah naredil vse, kar sem lahko naredil in je bilo treba narediti. Zato, da bom lahko vzpostavil ravnovesje in ravnotežje do tistih ljudi, ki so mi najbolj pomembni. Ko študiraš in opraviš tri izpite, si potem lahko rečeš, da jih moraš narediti še sedem. V življenju pa ni tako preprosto in kaj vse ti bo prinesel dan, boš šele videl. Ljudje si delamo življenje predvidljivejše in ob tem kujemo načrte, vendar se v življenju hitro pokaže, da je to kratkoročno sicer zelo pomembno, dolgoročno pa nesmiselno.

 

Deli:

Povezana vsebina

Jadek&Pensa_240202_01131
KONFERENCE

Prijavite se na novice

Prijavite se in ne zamudite dogodka in vsakodnevnih novic