Trajnostnost v poslovanju danes v evropskem prostoru ni več tema prihodnosti ali zgolj regulatorna obveznost velikih družb. Postaja sestavni del sodobnega poslovanja ter vse bolj neposredno vpliva tudi na mala in srednja podjetja (MSP) – na njihov dostop do financiranja, položaj v dobavnih verigah, konkurenčnost in dolgoročno stabilnost poslovanja.
O tem, zakaj trajnostnost postaja pomemben del finančne kondicije podjetij, kakšne so konkretne ekonomske koristi, kje so danes slovenski MSP ter zakaj je prav zdaj primeren trenutek za uvedbo proaktivnih trajnostnih praks, smo se pogovarjali z Nadjo Zorko, svetovalko, poslovno finančnico, pooblaščeno ocenjevalko vrednosti podjetij in sodno izvedenko za ekonomijo.
Zakaj bi slovenske MSP morali zanimati trajnostna direktiva (CSRD) in standardi trajnostnega poročanja (ESRS), čeprav niso neposredno zavezani k poročanju?
Čeprav so razprave o hitrosti, načinu in obsegu trajnostnega prehoda v strokovni in poslovni javnosti pogosto raznolike, ostaja dejstvo, da je Evropska unija z evropskim zelenim dogovorom sprejela jasno strateško usmeritev k doseganju podnebne nevtralnosti do leta 2050 ob hkratnem ohranjanju socialne kohezije in konkurenčnosti gospodarstva. Ta usmeritev se postopno uresničuje skozi zakonodajne in regulatorne okvire, ki postajajo vse bolj celoviti in zahtevni – od podnebnih in okoljskih standardov do pravil trajnostnega financiranja in poročanja. Za podjetja to pomeni – pa naj se s tem strinjamo ali pa ne –, da trajnostnost ni več le vprašanje ugleda ali prostovoljne odgovornosti, temveč postaja najpomembnejši dejavnik skladnosti poslovanja, obvladovanja tveganj in dolgoročne poslovne vzdržnosti.
Sprejeta direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti (CSRD) in z njo povezani evropski standardi trajnostnega poročanja (ESRS) uvajajo obveznost razkrivanja trajnostnih informacij predvsem za velike družbe, finančne institucije in družbe javnega interesa. Posebnost tega poročevalskega okvira je celovit pristop, ki temelji na načelu dvojne materialnosti in vključuje obravnavo vplivov, tveganj in priložnosti, in to vzdolž celotne verige vrednosti podjetja (zavezanca k poročanju).
Ker CSRD temelji na obravnavi celotne verige vrednosti, je trajnostni profil podjetja, ki je zavezanec poročanja, neposredno povezan s trajnostnim statusom njegovih partnerjev v verigi vrednosti. Posledično pridemo do tematike trajnostnosti poslovanja MSP, ki pogosto nastopajo kot ključni poslovni partnerji velikih družb – tako na dobaviteljski (upstream) kot na kupčevi (downstream) strani.
Partnerji v verigi vrednosti lahko pomembno ogrozijo tako imenovani trajnostni status posameznega podjetja, kar naj bi sčasoma vse bolj odsevalo v dražjih virih financiranja, slabšem pogajalskem položaju na trgu, višjih stroških in vsem, kar ekonomsko temu sledi – seveda vse omenjeno ob predpostavki uveljavljenega zakonodajnega okvira v evropskem okolju. Tako se trajnostna tematika prenaša tudi na MSP, ki morajo uvajati trajnostne prakse, če želijo ostati konkurenčna in ohraniti poslovne priložnosti v verigi vrednosti.
Navsezadnje pristop s perspektive verige vrednosti pomembno vpliva tudi na razmišljanje in vodenje podjetij. Poleg že uveljavljenih meril pri izbiri in poslovanju s poslovnimi partnerji se vse bolj uveljavlja tudi presoja trajnostnega statusa partnerjev z vidika okolja, družbe in skladnosti poslovanja. To je še posebej pomembno ob zavedanju, da številna podjetja sodelujejo s partnerji iz različnih geografskih in regulatornih okolij, kjer okoljski, družbeni in upravljavski standardi niso skladni s tistimi v našem okolju.
V zadnjem obdobju MSP v času vlog za pridobivanje virov financiranja prejemajo trajnostne vprašalnike od posojilodajalcev, bank in vse pogosteje tudi od svojih partnerjev – velikih podjetij, ki so zavezana k poročanju po CSRD, ali partnerjev, ki kandidirajo na javnih razpisih – z namenom ocene njihovega trajnostnega profila.
Kakšne so konkretne finančne koristi trajnostnih ukrepov za MSP?
Če gledamo skozi trenutno zakonodajo in se odmaknemo od različnih družbenih pogledov na trajnost, lahko rečemo, da trajnostno poslovanje in finančno zdravje podjetja nista ločeni kategoriji. Brez dobička in pozitivnega denarnega toka trajnostnost preprosto ni mogoča, hkrati pa dobro načrtovani trajnostni ukrepi dolgoročno prinašajo stabilnejši dobiček, manj tveganj in večjo odpornost podjetja.
Tudi minimalna uskladitev s trajnostnimi standardi ali odpravljanje ugotovljenih vrzeli, prilagojeno finančnim zmožnostim podjetja, postaja pomemben dejavnik konkurenčnosti in stabilnosti slovenskih MSP v prihodnjih letih.
Obvladovanje trajnostnih vidikov vzdolž celotne verige vrednosti postaja pomemben element ocenjevanja poslovnih tveganj in dolgoročne stabilnosti podjetij. MSP, ki se pravočasno lotijo trajnostne preobrazbe, si izboljšujejo možnosti vključevanja v zelene dobavne verige ter dostopa do subvencij, davčnih spodbud in ugodnejših virov financiranja. Trajnostni vidiki postopoma postajajo tudi pomemben dejavnik ocenjevanja bonitete in ocene vrednosti podjetij.
Okoljski, socialni in upravljavski dejavniki lahko MSP prinesejo zelo konkretne finančne koristi, če so premišljeno uvedeni in povezani z osnovnim poslovanjem. Veliko slovenskih MSP že posluje trajnostno: imajo certifikate, kot je ISO 14001, in delujejo skladno z zakonodajo v našem okolju, tako delovnopravno kot upravljavsko. To pomeni, da že v velikem obsegu upoštevajo okoljske in družbene standarde, čeprav se metodologija merjenja in kazalniki po novi CSRD-direktivi in ESRS nekoliko razlikujejo.
Na okoljskem področju trajnostni ukrepi večinoma pomenijo boljši nadzor nad stroški. Spremljanje porabe energije, vode in materialov, zmanjševanje količine odpadkov in večja energetska učinkovitost neposredno znižujejo operativne stroške. V predelovalni industriji je to še posebej pomembno, saj se stroški izpustov ogljikovega dioksida postopoma višajo. Brezplačne emisijske pravice v okviru sistema EU ETS se zmanjšujejo, pri čemer se časovni načrt in obseg ukinjanja razlikujeta glede na panogo in regulativo. Podjetja, ki se na to ne pripravijo pravočasno, se bodo soočila z višjimi stroški, slabšo konkurenčnostjo in večjimi poslovnimi tveganji.
Na socialnem področju ESG-ukrepi vplivajo predvsem na produktivnost in dodano vrednost podjetja. Boljše delovne razmere, skrb za varnost, razvoj zaposlenih in vključujoča kultura pripomorejo k večji motivaciji, manjši fluktuaciji in lažjemu pridobivanju ključnega kadra. To znižuje stroške zaposlovanja in usposabljanja ter krepi ugled podjetja pri kupcih in poslovnih partnerjih.
Upravljavski vidik prinaša boljše obvladovanje tveganj in večje zaupanje. Transparentno vodenje, raznolikost timov, jasni procesi odločanja in etično upravljanje zmanjšujejo tveganja ter navsezadnje tudi izboljšujejo odnose z bankami, vlagatelji in kupci. V praksi to spet pomeni lažji dostop do financiranja, ugodnejše pogoje poslovanja in večjo stabilnost v negotovih razmerah.
Če vse skupaj pogledamo celostno, učinkovito in smiselno zasnovani ukrepi odgovornega poslovanja do okolja in družbe lahko MSP srednjeročno pomagajo h krepitvi konkurenčnosti, optimizaciji stroškov in dolgoročni finančni stabilnosti. Čeprav se finančni učinki praviloma pokažejo postopoma, trajnostno poslovanje danes ni več le vprašanje vrednot, temveč tudi ekonomske racionalnosti. Pri uvajanju trajnostnih praks je zato najpomembneje, da podjetja ukrepe prilagodijo svojim dejanskim zmožnostim, poslovnemu modelu in strateškim ciljem ter hkrati presojajo dodano vrednost predvidenega ukrepa.
Kje so danes slovenski MSP na področju trajnostnosti?
Del MSP, predvsem tistih, ki so odgovorna ali močno vpeta v mednarodno okolje, se s tematiko že aktivno ukvarja – najpogosteje zaradi dostopa do subvencij, ugodnejšega financiranja, ohranjanja certifikatov ali zahtev večjih poslovnih partnerjev. Na drugi strani pa so še podjetja, kjer je trajnostna tematika za zdaj še »postranska«, se je ne zavedajo ali jo celo zavestno odlagajo z agende tem, ki se dotikajo njihovega poslovanja in planov.
Kako se trajnostnost pri slovenskih MSP kaže v praksi?
V praksi se tudi slovenski MSP pogosto znajdejo pred resničnim izzivom: ali izbrati kratkoročno ekonomsko smiselno, a netrajnostno rešitev ali pa se odločiti za trajnostno naložbo, ki se finančno ne povrne v presojanem obdobju. To je realna dilema, saj, kot že povedano, brez dobička in pozitivnega denarnega toka trajnost preprosto ni mogoča – hkrati pa dolgoročno prav trajnostno poslovanje omogoča stabilnejši dobiček, manj tveganj in večjo odpornost podjetja.
Kot že rečeno, veliko MSP že danes izvaja trajnostne ukrepe. Na okoljskem področju to pomeni urejeno ravnanje z odpadki, upravljanje in spremljanje porabe energije in surovin, pridobivanje okoljskih dovoljenj ter uvajanje ukrepov za večjo energetsko učinkovitost. Uvajajo tudi elemente krožnega gospodarstva v svoj poslovni model, produkt ali storitev (daljša življenjska doba, popravila, najemi, reciklirni materiali, ponovna uporaba materialov in podobno). Ti ukrepi imajo pogosto neposredno finančno logiko, na primer nižje stroške ali možnost dostopa do nepovratnih sredstev.
Na socialnem področju podjetja vlagajo v varnost pri delu, usposabljanje zaposlenih, zmanjševanje fluktuacije ter skrb za dostojanstvo in enake možnosti. Zavedajo se pomena raznolikosti ekip. To se v praksi kaže v stabilnejših ekipah, večji produktivnosti in lažjem pridobivanju ključnega kadra, kar postaja ena izmed glavnih konkurenčnih prednosti.
Tudi na področju upravljanja MSP pogosto že imajo vzpostavljene osnovne elemente preglednega in odgovornega vodenja: urejeno računovodstvo, notranje kontrole, jasno razdeljene odgovornosti in skladnost z zakonodajo. Ta urejenost, čeprav preprosta, je dobro izhodišče za postopno nadgradnjo poslovanja v smeri trajnostnosti.
Skupni imenovalec slovenskih MSP je torej, da trajnostne prakse v velikem obsegu že obstajajo – ob pogoju skladnosti poslovanja podjetja z delovnopravno zakonodajo in minimalnimi okoljskimi standardi, vgrajenimi v pridobljene certifikate podjetja. Izziv prihodnjih let pa bo njihova bolj sistematična povezava, merljivost ter prilagoditev nadaljnjim zahtevam trga in dobavnih verig. Tovrstna preobrazba ni mogoča čez noč, gre za proces.
Kako naj se slovenska podjetja, ki (še) niso zavezana po CSRD, lotijo trajnostnosti?
Podjetja, ki še niso razmišljala o trajnostnem vidiku poslovanja, morajo preveriti, kje so, kakšen je njihov status na področju okoljskega, družbenega in upravljavskega delovanja, kam gredo, kaj želijo, kaj zmorejo in kaj morajo.
Gre za postopen, stalni proces, ki mora biti tesno povezan z vsakodnevnim poslovanjem podjetja. Procesa se je treba lotiti zmerno in brez »fig v žepih«.
Prvi korak je razumevanje, zakaj je trajnostnost pomembna. Ali gre za zahteve kupcev, bank, nadzor stroškov, obvladovanje tveganj, motivacijo zaposlenih ali dolgoročni razvoj – jasno razumevanje koristi pomaga, da trajnostni ukrepi dobijo pravi smisel.
Naslednji korak je pregled trenutnega stanja. Veliko podjetij je presenečenih, koliko trajnostnih praks že imajo vgrajenih v vsakodnevne procese: od varnosti pri delu, energetske učinkovitosti in zmanjševanja količine odpadkov do urejenega upravljanja. To je odlična izhodiščna točka, tudi če še niso povsem usklajeni z metodologijo CSRD ali ESRS.
Pomembno je vključevanje zaposlenih in poslovnih partnerjev. Trajnostnost naj ne bo naloga enega oddelka ali posameznika. Zahteva sodelovanje celotne ekipe, vključno z zunanjimi partnerji, ter osnovno izobraževanje in ozaveščanje, da trajnostnost postane del vsakodnevnega odločanja.
Sledi prepoznavanje vrzeli in priložnosti v procesih. Tu se pogosto pokažejo tudi konkretni prihranki: manjša poraba energije, manj odpadkov, boljši procesi in manjša tveganja. Trajnostnost in racionalizacija pogosto hodita z roko v roki.
Podjetje naj nato določi prioritete in začne postopno spremljati ključne okoljske, družbene in upravljavske kazalnike – le tiste, ki so za njegovo dejavnost res pomembni. Ni treba uvajati vsega naenkrat. Glavno je, da se podatki redno beležijo, spremljajo in sčasoma nadgrajujejo. Bolje manj in to razumeti, kot pa več, da ne rečem »preveč zaradi preveč«.
Trajnostnost naj postane del politik, ciljev in odločitev podjetja, ne ločen dodatek. Vsaka poslovna odločitev naj bo preigrana tudi s tega vidika. Prav tako je pomembno, da podjetje svoje trajnostne ukrepe jasno in pošteno predstavi poslovnim partnerjem, kupcem in financerjem – brez olepševanja, z realnim prikazom napredka.
Pri vključevanju poslovnih partnerjev v prepoznavanje trajnostnih vrzeli in odpravo teh obstaja pri MSP veliko izzivov, a se podjetja lahko učijo od velikih, čeprav modela »copy-paste« ni mogoče vzpostaviti zaradi različnih poslovnih modelov in verig vrednosti.
Med pomembnejšimi orodji za spodbujanje trajnostnega poslovanja pri MSP kaže omeniti poenostavljene standarde za prostovoljno trajnostno poročanje (VSME). Gre za priporočeni okvir, ki je bil razvit na ravni EFRAG, podpira pa ga tudi evropska komisija. VSME torej ni pravno zavezujoč standard, temveč prostovoljno orodje, namenjeno predvsem podjetjem, ki niso neposredno vključena v obvezno trajnostno poročanje. Njegova uporaba naj bi MSP omogočala postopno in operativno izvedljivo vzpostavitev zbiranja ter upravljanja trajnostnih podatkov. Tak pristop naj bi podjetjem pomagal bolje razumeti lastne vplive, tveganja in razvojne priložnosti, hkrati pa naj bi prispeval k večji preglednosti poslovanja in podpiral kakovostnejše poslovne odločitve. Uporaba teh standardov naj bi podjetjem olajšala tudi odzivanje na vse pogostejše zahteve kupcev, poslovnih partnerjev in finančnih institucij, zlasti v dobavnih verigah. VSME naj bi lahko pomenil tudi pripravljalni korak na morebitne prihodnje regulativne ali tržne zahteve, pri čemer naj bi podjetjem omogočal dovolj fleksibilnosti, da trajnostne prakse prilagodijo svoji velikosti, dejavnosti in stopnji razvoja.
